Categories:

o umetniških delih

Zakaj je ljudem težko kupiti ročno delo?

Poznam kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo z izdelovanjem. Vsem bi rekla umetniki. Je mar tukaj težava?

Če se spomnim zgodovine, je bil le redko kateri umetnik dejansko premožen za čas svojega življenja. Njihove slike in skulpture so postale dragocenost šele po njihovi smrti. Škoda, da nikoli niso prejeli pravih zaslug za svoje delo.

Zdaj pa je preprosto tako, da bi vsak potencialni kupec rad barantal za ceno. Zdi se jim preveč, da odštejejo naprimer dvajset evrov, če lahko v trgovini najdejo “podoben” izdelek za manjšo ceno. Podoben, si mislijo. V resnici pa noben kos dekoracije iz trgovine s svojo vrednostjo ne more priti niti blizu tistim, ki so narejeni izpod rok posameznikov.

Ne razumem, zakaj bi raje kupili kipec iz kitajske kot, da bi kupili izdelek lokalnega umetnika. Samo zato, ker so cenejši? Ampak nimajo nobene vrednosti.

Mislim, da ljudje ne cenimo dovolj dela soljudi. Zakaj bi drugače bilo tako? Zdi se, da jim nočemo priznati uspeha. Njihovo delo se nam zdi precenjeno.

Poglejmo kakšni so stroški za končni izdelek.

Prijatelj izdeluje skulpture iz inoxa in lesa. Že samo, če seštejemo stroške za material (les, inoks, lepilo, vijaki, laneno olje), obrabo orodja (žage, dleta, brusilci,…) in elektriko pridemo na slabih sto evrov. Potem pa so tukaj še ure, ki jih vloži v izdelek od skice do zadnjih popravkov in oljenja. Za to gre recimo petdeset ur dela. Če petdeset ur dela množimo z minimalno urno postavko, ki je približno 3,5 eura neto, dobimo ven 175 eur za opravljeno delo. Torej bi moral skulpturo prodajati po ceni tristo evrov, da bi pokril vse stroške in si plačal malico. Zaslužka ni. Ste sploh pomislili še na voljo, srce in trud, ki je bil vložen v delo?

Še en primer;
Prijateljica slika mandale. Recimo da so stroški (platno, čopiči, barve, kuliji,…) 10 eurov. V eno mandalo vloži povprečno tri ure na dan, za vsak dan v tednu. Po enem tednu je mandala končana. Seštevek ur je 21 in, če to spet pomnožim z minimalno urno postavko, pridemo na okoli 75 eurov. Torej bi mandalo morala prodati po minimalni ceni 100 eurov, da si plača še malico.

Kakšne pa so cene, ki si jih umetniki upajo postaviti, da jih ne bi tretirali kot pohlepne?
Kakšno tretino nižje, drugače nihče ne kupi izdelka. Ljudje zbijajo cene ali pa samo grdo gledajo. Nihče ne pomisli na to, da so izdelki unikatni in je v njih življenje. Nihče ne pomisli na to, koliko časa je oseba vložila v izdelavo. Vidijo samo ceno in grejo raje v kitajsko po tisoči ponatis slike ali pa dvestoto verzijo istega kipca. Ja, ceneje je. Nima pa življenja.

Zato vas vabim vse skupaj, da si ogledate izdelke, o katerih govorim. (linkani so pod prijatelj in prijateljica)Da razmislite o tem, kar sem napisala in vklopite ob tem tudi srce. Ko kupite izdelek umetnika, ne pridobite le unikatnega izdelka. Pridobite tudi veselega umetnika. Nekoga, ki zna ceniti delo posameznika, nekoga, ki mu boste z nakupom polepšali dan, če ne celo življenja.

Morda pa bi umetniki zgodovine dobili svoje zasluge pravočasno, če bi ostale ljudi tistega časa nekdo pospremil s to razlago.

Vsi ročni izdelovalci. Glave gor. Vaši izdelki so vredni zlata.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si