Categories:

Ne morem verjeti kako hitro napreduje moj otrok. Še en mesec nazaj je znal povedati le dva dvobesedna stavka, zdaj pa že skoraj zlaga pravljice.

Marsu posvečam ogromno časa, energije in volje. Želim ga naučiti stvari, ki jih starši moramo naučiti. Kdaj reči prosim, kdaj hvala, kdaj se potegniti za svoj prav in kdaj poslušati koga drugega. Vse to se učiva in moram priznati, da vzgajam res žarečega otroka.

V vrtcu ga vsi poznajo, z vsemi se igra in pogovarja. V družbi starejšihh se znajde in ni zadržan. Pozna vsa imena najinih (mojih in partnerjevih) prijateljev in jih je vedno vesel. Zna povedati, da je Marsi padu v lužo, zna povedati, da je kaku, zna povedati karkoli ga vprašam. Vse besede ponavlja in si jih tudi zapomne. Ravno zadnjič sva brala knjigico, v kateri nastopa fantek Jan in pegaz. Doma imamo pegaza, ki ga Mars zdaj kliče Jan. Zgodbo je slišal enkrat in se spomnil imena po parih dneh. Res je ne verjetno.

In ta njegova odločnost. Zadnjič spet ni hotel zaspat za dnevni počitek. Pustila sem ga v njegovi posteljici in šla delat svoje. Sem si mislila, da bo že zaspal, ali pa vsaj malo počival. Kar pa si resnično nisem predstavljala je to, da bo zakorakal iz spalnice ves ponosen. Mars ima posteljo z ograjo, visoko ograjo. Tam sem ga pustila in v prostoru zraven spalnice urejala spletno stran. Nekaj je govoril, malo se je kregal, božal prej omenjenega Jana in naenkrat utihnil. Slišala sem spremembo v zraku, a nisem bila preveč pozorna. Nakar samo na enkrat slišim “yesss!” iz spalnice in takoj za tem male, odločne nogice, kako korakajo proti meni. V tistem trenutku sem se začela tako smejat, res. Kar šel je. On ne bo spal.

Veliko prigod je v mojem življenju, odkar imam sina. Kakšne so žalostne, kakšne malo jezne. A večinoma so to prigode polne ponosa, zadovoljstva in ljubezni. Neopisljive ljubezni, ki jo lahko začutiš šele, ko postaneš starš.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si