Samo en sončen dan

Že zgodaj zjutraj sem čutila, da je danes nekaj posebnega v zraku. Naspala sem se. Po dolgem času spet sem spala več kot osem ur v kosu, brez kašlja ali drugih motilcev spanja. Zjutraj sem se zbudila v čudovito hladno jutro in skupaj s svojim očetom dostavila Marsa v vrtec.

Imela sem vožnjo. Ravno ob tisti uri, ko sonce sije pod kotom direktno v moje oči. Pol ure sem bila zaslpeljena, a si ne morem nikakor pomagati. Pre majhna sem, da bi mi senčnik na vetrobranskem steklu kaj pomagal, sončnih očal ne morem nosit, ker imam dioptrijska, druge rešitve pa ne poznam. Zato sem bila po vožnji že kar utrujena, z možem pa so naju čakali še opravki. Vsaj tako sva mislila, ker se je na koncu izkazalo, da vse odpade.

Tako sva prrvič po vsaj dveh tednih imela dve prosti uri časa. Odločila sva se, da greva na sprehod na grad.
To je bil en čudovit sprehod, kjer sva imela čas, da sva zgovorna, sproščena in razigrana. Počutila sem se tako srečno, ljubljeno in povezano, kot že dolgo ne.
V tempu življenja se včasih izgubiš. Včasih pa ne izgubiš samo sebe ampak tudi vez, ki jo imaš s svojimi najbližjimi. Pri nas je bilo nekako tako v teh dveh težkih tednih. Nakopičenih obveznosti, bolezni in skrbi v kombinaciji s polno Luno in menstruacijo ni ravno najlaže prebroditi in vsak se s tem spopada po svoje. Včasih imaš dovolj še samega sebe, a niti ne veš točno zakaj in se malo odstraniš. Ker so taki trenutki, ko preprosto moraš to storiti za dobro vseh okoli sebe. Problem je samo, če ne veš kako nazaj. Če to obdobje traja predolgo in je prosti čas, ki ga preživiš s svojim najbližjim še daleč, čeprav je čas samo iluzija in ga imaš na voljo kolikor ga pač želiš.

Zato sem danes tako vesela in polna radosti. Ker me je današnji dan spominjal na enega najinih prvih zmenkov. Tudi takrat sva šla na grad, se smejala, pogovarjala in se počutila povezano. Občutek je lep in navdaja človeka z vero v prihodnost in motivacijo za osebnostno rast, ki je v vsakem razmerju še tako zelo pomembna.

Spet v domačem kraju sva kmalu morala po sina v vrtec. Plan je bil, da greo še izkoristit sonce do konca, a je bil sin videti ne zainterisiran in utrujen, zato smo šli samo po daljši poti domov in zdaj preostanek dneva preživljamo pred kaminom z risanko. Se je pač dan tako obrnil.

Sama imam še nekaj opravkov, kar me trenutno malo moti, ker se res počutim, kot da bi samo brezskrbno ležala. A na srečo imam tudi jogo in danes se po dolgem času počutim dovolj pri močeh, da grem.

Današnja objava je kratka in bolj kot opis dneva, bi rekla. Še enkrat, je pač tak dan. Verjamem, da se vsi kdaj počutimo tako in takrat je pomembno, da upoštevamo tudi take lastne potrebe, ki nam velijo, da malo upočasnimo vse skupaj.

Hvala za branje 🙂

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *