2 tedna samoizolacije; ZADNJI DAN

Ker je danes moj zadnji dan v samoizolaciji, bi rada napisala nekaj misli o teh dveh tednih.

Mogoče se bo to komu zdelo sporno, a jaz v resnici prav uživam. Še nikoli nisem uživala življenja toliko kot te dva tedna. Ne vem, če je že kdo to na glas povedal, ampak pri nas je tako, da niti enkrat samkrat še nismo bili vsi skupaj doma in da nismo na dopustu. V tem času smo se bili “prisiljeni” zbližati in ves čas skrbeti, da je vsakemu izmed nas v redu. Spremenil se je naš dnevni ritem, oziroma bolje rečeno, ustvarili smo ga. Znova odkrili zakaj se imamo radi in dejansko imeli čas, da smo skupaj. Ni bilo tiste utrujenosti in stresa zaradi dela na primer. Ni bilo hitenja in ni bilo površinskosti toliko kot jo je bilo pred karanteno. Le da tega takrat nismo vedeli. Takrat nismo znali preiti na to v kar smo bili zdaj prisiljeni.

Poleg tega smo več časa preživeli zunaj v naravi. Zrak in zvok je bil povsem drugačen. Nikjer mulcev, ki bi razgrajali, nikjer opravljivih mam. Samo ptice, veter in naša srca. V teh dveh tednih sem ozrla toliko lepot narave, da se je v meni prebudila posebna moč, povezava z njo. Ne vem ali je to psihološki efekt trenutnega stanja ali so dejansko barve postale izrazitejše.  Tla se zdijo mehkejša in celo Ljubljanica je bolj čista kot po navadi. Kar se mene tiče, sem zadovoljna.

In pa čas. Ves čas, ki ga imaš v devu je tvoj. Sam si odgovoren zanj, ne odvzame ti služba deset ur in potem samo sanjaš o raznih diy projekti doma. Zdaj sem imela čas, da sem naredila par stvari, ki jih pred tem nisem uspela. Tokrat sem se lotila zaves. Zaves na Marsovem oknu, prenove delčka kuhinje, kamor sem obesila zavese in potem še razna ustvarjanja s sinom. Za vse je bil čas. Čudovito je, če izkoristiš to izolacijo za stvari, ki prej niso našle prostora v dnevu.

Čistoča, tudi ta si zasluži svoj odstavek. Ker tisti, ki me berete veste, da nisem ravno naravnana na avtomatsko pospravljanje. Čiščenje stanovanja nimam v mezincu in sem se to začela učiti šele okoli sinovega rojstva. A ne zdaj. Zdaj imamo stanovanje čisto, koš za perilo prazen, kuhinjo čisto, brez kupa posode. Igrače pospravljene, okna pomita, stopnišče urejeno, kopalnico čisto in tako naprej. Morda se komu to zdi samoumevno, ampak ni. Meni se je to, da je v času koronavirusa potrebno čistiti prostore pojavilo kot edinstvena priložnost in zagrabili smo jo, vsi trije.

Veste, toliko časa sem čakala na nek močan signal za spremembo, da imam zdaj občutek kot da sem sama pripeljala to korono med nas. Malo se hecam, ampak če realno pogledam je zagotovo toliko ljudi na svetu, ki so čakali na signal iz vesolja, da bi začeli spremembo… Vsi skupaj… hja, to je pa že veliko znakov potrebno. Včasih razmišljam o tem, da morda ne bi bilo virusa med nami, če bi se jaz začela poslušati takoj in res takoj. Takrat, ko začutim. Ampak neee, raje počakam.  Zdaj pa imamo.

Smešno je, da sem na nek način dejansko hvaležna za ta virus. Nekaj namreč mora pretresti glave ljudi, da se začnemo razvijati. Upam, da je to za vse nas dovolj močan signal za spremembo. Da bo vsakemu izmed nas to dovolj natančno dalo vedeti, da  gre zares. Da živimo tukaj in zdaj in v tem trenutku je vsak trenutek pomemben. Upam, da bo ta situacija vsem skupaj na dolgi rok prinesla le najbolje. Do takrat pa, ostanite notranje močni in trdni  v teh težkih časih, ki so in bojo. Verjemite, da naklučij ni in da vse skupaj deluje v obče dobro. Zaupajte stvarstvu.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *