Categories:

The dark night of the soul

Iščem besede, da začnem svojo pripoved, a jih ne najdem. Ne najdem niti niti, ki bi to pripoved vodila. Vem smo to, da se trenutno (beri kakšne dva meseca vsaj) nahajam v nekem temnem trenutku življenja.

Na nek način spominja na depresijo. Ker sem konstantno brez motivacije, brez energije in nejevoljna, a vem da to ni. Ni depresija, ker sem bila v njej in je razlika velika. Ne počutim se žalostno ali apatično in nisem v popolni temi. Vidim tudi dobre plati, a jih ne uspem doseči.

Nahajam se v temni noči duše, kjer je občutek, kot da se ne nahajam sploh. Nikjer. Samo sem in to je eden tistih bolj mučnih situacij. Razpeta sem med preteklostjo in prihodnostjo in obeh bregov se krčevito držim in se ne spustim v sedanjost, a ne vem zakaj.

Dolgo časa sem se obotavljala s pisanjem tega za javnost. Ker nisem vedela kako naj sploh napišem in kaj vam lahko s tem sploh dam. A dejstvo je, da je to eden večjih korakov v notranji rasti. Tisti korak, ki odloča o jutri. Tisti korak, ki naredi danes.

Težko je pisati o tem, ker je vse tako temno. Ker se še sama zgubljam. Zgubljam svoje besede, svoje namene, zgubljam svojo aktivnost in vse skupaj se zgublja in s tem se zgubljam jaz, kot sem bila. Si predstavljaš? Nekega dne si, popolnoma zadovoljen, srečen in imaš polno idej za življenje, naslednji trenutek pa ostanejo samo te ideje in en prazen nič…

Ne vem kaj vam lahko še dam s to objavo, kot to, da vam povem, da so v življenju različna obdobja,  ki jih doživljamo kot jih.

Meni osebno je trenutno težko. Tako lepo prihodnost vidim pred sabo in končno imam priložnost pustiti preteklost tam kjer spada. A ne znam, ker se bojim kam bom padla v sedanjosti. Kaj je na tleh med tema bregoma življenja? Bojim se, ker nimam discipline, nimam časa, nimam in nimam in nimam.

A bolj kot to pišem, bolj vem, da imam vse kar potrebujem. A imam tudi ta strah.

Trudim se, da delam z vsem srcem stvari zase in za svoje bližnje. Trudim se, da čas izkoristim kolikor pač znam. Da poskušam v danih trenutkih posegati po tisti tanki, mini svetlobici, ki se nahaja nekje v tej megli.

Ta tema me pripravlja na prihodnost. Pripravlja me na to, da zaživim že tako kot bi si želela živeti. Sili me, da opustim vzorce, ki me vežejo k tlom in ustavljajo moj napredek. Prehod v odraslost, ki se vleče že par let. Ta prehod, ki me cuza in cuza in cuza.

Najbrž dokler ne bo končno zaključen. Dokler ne bom dosegla tega, kamor me moja duša vodi.  Ne bom rekla, da sem pripravljena, ker nisem. Nisem še, ampak bom. Nekoč bom. Kdaj, ne vem.

Tako nekako. Taka temna objava po skoraj enem mesecu tišine. Ker je težko pisati, če ne vidiš niti par centimetrov v katerokoli smer. Torej to je trenutno moja notranja rast. Verjetno spada zravn. Ni ravno bleščeča in čudovita objava, a tako pač je.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *