Konstantin Veliki in trikotnik

V včerajšnji objavi sem pisala o še enem spominu na preteklo življenje.

Ko sem se po stopnicah spustila do hodnika z vrati, sem med drugim vstopila tudi skozi škrlatna vrata z zlato številko, mislim, da je bila to številka 273. Za temi vrati je sredi ničesar lebdel trikotnik.

Trikotnik je moj simbol. To sem ugotovila po uporabi halucinogenih gobic pred leti, ko mi je padel v oči. Bil je narisan na majici moje drage J. Od tistega trenutka dalje sem ga videla povsod. Trikotnik simbolizira številko tri. Oziroma bolje rečeno ona njega. Ena in dve je tri. Tako kot je mati in oče otrok. Tako kot je duša in um telo. Tako kot je oče, sin in sveti duh. Ali pa preteklost, sedanjost in prihodnost in misel, občutek, čustvo.

Vstopila sem v ta trikotnik in ta me je mimo neštetih zvezd popeljal do modre in indigo dvorane. Polne modrih in indigo svetlobnih bitij, ki so vsa zrla v prestol, na katerem je sedel nek kralj ali cesar ali nekaj. V roki je držal križ in na glavi je imel krono. Zdelo se je kot, da gledam sebe. A nisem prepričana. Ne spominjam se točno. Vem pa, da je bilo to preverljivo življenje. Gre za Konstantina Velikega, ki naj bi bil rojen l. 272 pred našim štetjem. A niso prepričani. Leto rojstva variira od 270 do 275 pred našim štetjem. Tudi, ko pogledam njegovo sliko je precej podoben tistemu iz spomina.

Kakorkoli že. V meni je mnogo moči, ki samo čaka, da jo ponovno odkrijem. In odkrila jo bom.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

No Comments