3 razlogi zakaj sem hvaležna za svoje mentalno stanje

Kot verjetno že veste, prebolevam depresijo. Mineva že deseto leto odkar sem prvič občutila to stanje in iskreno ne vem točno od kje se je vzelo. Imam idejo, ki ni še potrjena in na nek način me je strah dne, ko bo. A občutek je močan in ob tej ideji je vse postalo bolj smiselno. Kakorkoli že, moje mentalno zdravje ima težave že zelo dolgo časa in to je del mene, za katerega sem zdaj v resnici hvaležna.

Rada bi, da čim več ljudi odkrije prednosti, ki jo lahko mentalna bolezen prinese. V resnici ni vse tako slabo, kot se zdi. Vem, da še nikomur niso pomagale tiste standardne tolažilne besede, na primer “saj ni tako hudo”, pa sem vseeno to napisala. Bom pa svoje besede utemeljila.

Brez te bolezni ne vem kdo bi sploh bila. V moje življenje je prinesla obilo lepih stvari, katere sem kot lepe videla šele leta pozneje. Prinesla mi je notranjo moč ob zavedanju, da sem še vedno živa. Prinesla mi je večje zadovoljstvo ob dobrih dneh in to še ni vse. Z vami bom delila tri stvari, za katere menim, da jih ne bi razumela in videla (tako hitro) kot sem jih, če bi bila zdrava.

  1. Narava je naš zaveznik. Spominjam se še otroških dni, ko se mi niti približno ni več dalo hoditi na sprehode s starši. Zdelo se mi je, da je vsakič enako in raje bi se igrala na mestnem igrišču. Takrat še nisem vedela in videla, kako močno moč imajo drevesa in rastline. To sem opazila šele takrat, ko sem se vsa iz sebe, objokana in osamljena ulegla na mrzla gozdna tla. Prežel me je mir. Takšen mir, ob katerem nisem ostala brez čustev ampak sem samo bila. To je bil trenutek, ko sem bila zadovoljna s svojo žalostjo, ki me je pripeljala na tista gozdna tla. Od takrat sem še velikokrat obiskala gozd ali kakšen drug prostor obkrožen z naravo z namenom, da se osvobodim. Drevesa so živela, ptice so pele, veter je pihal in moja bolezen se je zdela bolj oddaljena kot kadarkoli prej. Mislim, da “navadni” ljudje manj cenijo ta prostor, ker ima za njih popolnoma drugačen pomen in drugo vrednost.
  2. Starševstvo z razumevanjem. Veliko bolje sprejemam in razumem otrokova čustva, ker sem tudi sama zelo čustvena oseba. Spominjam se kako so moji starši moja čustva jemali kot nekaj, kar ni imelo resnega pomena. Rekla bi, da so si mislili, da tako majhna in mlada oseba pač še ni sposobna korektnega čustvovanja, zatorej so vsi čustveni izpadi samo nekaj, kar bo pač minilo. Pa ni res. Vsa čustva imajo veliko vrednost za vsakega človeka na tem svetu. Zelo pomembno je, kako se z njimi spoprijemamo. Jih prepoznamo in znamo ovrednotiti? Meni tega ni nihče povedal. Nihče mi ni povedal, da ni nič slabega če sem jezna ali žalostna. Nihče mi ni rekel, da razume moje počutje. Čustva so preprosto bila tam, dokler jih nisem zavestno izkoreninila za nekaj let. Zdaj po vsem tem času, času, ko jim nisem dovolila blizu in so se v meni kopičila vse dokler niso izbruhnila v obliki velike jeze, zdaj jim spet dovolim priti. Zdaj si dovolim biti žalostna, vesela, ogorčena ali jezna, ker je to popolnoma naravno. Svoja čustva prepoznavam in se z njimi učim urgirat in prav tako tega učim svojega otroka. Glede na znanje o mojih starših bi rekla, da sami niso dali čez izkušnje mentalne bolezni in posledično niso vzemali čustev kot nekaj resnega. Predvidevam, da bi sama bila do sina enaka, če ne bi imela svoje preteklosti.
  3. Končno, tretji razlog za to, da sem hvaležna za mentalno bolezen v mojem življenju je to, da sem začela spoznavati sebe v globino. Zaradi svojega konstantno bednega počutja sem začela brskati vedno globlje. Začela sem spoznavati energije, vesolje in spiritualnost, ki me je na koncu potegnila ven iz bednega počutja. Spoznala sem, da imam velik razlog da živim in to je bilo raziskovanjem energij, ki me obkrožajo. Ugotovila sem, da velik del moje slabe volje, sploh ni bil moja slaba volja. Ugotovila sem, da spreminjam barve in energijo, ki jo oddajam s tem, ko spreminjam svoje počutje. Spoznala sem se z mnogimi tehnikami, ki ne koristijo samo ob mentalnih boleznih ampak na splošno v življenju in za to sem hvaležna.

Depresija je del mojega življenja. Ni me sram tega priznati, kljub temu, da sem pogosto slišala, da samo iščem pozornost. Res sem iskala pozornost. Pozornost sebe za sebe in našla sem jo. Našla sem se po vseh teh letih teme. Našla sem svojo luč, ki me zdaj vodi v še lepše življenje. Zaradi depresije sem spoznala lepoto čustvovanja in moč ob težavah. Spoznala sem čisto ljubezen in globoko vero. Spoznala sem, da lahko premagam tudi najbolj temačne trenutke, ker živim. Upam, da tudi ti odkriješ dobre lastnosti in možne koristi tvojega stanja za tvoje življenje. Zaživi.

 

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *