Categories:

5 strahov s katerimi se spopadamo mame

Ženske se rodimo ponovno, ko rodimo. S tem pa dobimo tudi nove strahove, na katere prej sploh ne bi pomislile.

Spomnim se še vedno, kako je mi je mami govorila, naj se ne postavljam na glavo ali, da naj pobrišem tla v kopalnici po tuširanju. Spomnim se še mnogih drugih opozoril, ki so mi že počasi razjedali živce. Mislila sem si, da postaja paranoična, zdaj pa jo razumem.

V nadaljevanju bi rada z vami delila pet strahov, s katerimi se spopadam in mislim, da se lahko vse mamice poistovetite z mano.

  1. Strah me je, da bi se mi otrok iztrgal iz roke in zbežal na cesto. Zato ga vedno ob cesti trdno držim in trznem vsakič, ko premakne roko. Videla sem že, kako hitro se take stvari zgodijo. Res ni potrebno, da bi se pet minut pogovarjala s prijateljico, da bi mi medtem otrok pobegnil na cesto. Dovolj je že trenutek. Poleg tega pa so otroci dejansko zelo hitri, veliko bolj kot si predstavljamo, sploh v takih situacijah.
  2. Strah pred zdrsom v banji. To se mi je že enkrat zgodilo in je sama sreča, da sem ga zadržala še preden bi padel. Danes pa sem se spoznala tudi z zdrsom na kopalniških tleh. Sina sem tuširala in ga trdno držala, sama pa sem stala pred banjo. Nakar mi zdrsne in se zgrnem čez banjo, čez njega. Sploh ne vem kako sem uspela v tej stotinki sekunde odreagirat, da ni prišlo do česa hujšega.
  3. Padci. ampak to niso tisti padci, kjer si otrok odrgne koleno ali pa prebije ustnico. To so tisti padci, kjer bi si otrok lahko poškodoval hrbtenico ali glavo. Na primer padec iz tobogana. In sploh ni treba, da je padec, lahko je samo čuden pristanek. To sem opazila pred kratkim na igrišču. Ko se je Mars spustil po trebuhu z nogami navzdol. Tobogan je dvignjen od tal za slabih 30 centimetrov, ampak lahko si samo predstavljate kakšna tema se mi je zgrnila čez oči, ko sem videla njegov pristanek in kako mu je okrivilo hrbtenico. V ta sklop spadajo padci po stopnicah, padec čez balkon, na ravnem blizu skale,…
  4. Ugrabitve. Ja, sliši se paranoično, ampak gre spet zgolj za trenutek, ko ti lahko nekdo odpelje otroka. Mami mi je razlagala, kako smo bili v nekem nakupovalnem centru in sem stala zraven nje in, ko se je samo za trenutek obrnil, me ni bilo več. Videla me je par metrov naprej, kako držim za roko nekega moškega, ki me vodi stran. Na koncu je sicer rekel, da sem ga zamenjala z nekom in me je želel peljati do informacij, a kdo bi vedel. Spet drugič smo bili na morju, ko je neka gospa prišla do vozička kjer je spala moja sestrica, zraven pa je počivala mami. Jaz sem bila le nekaj metrov stran, sicer stara šele enajst let, ko je gospa nenadoma začela odpenjati mojo sestro, da bi jo vzela iz vozička. V tistem trenutku se je predramila mami in gospa je zamrznila. Začela se je opravičevati, saj je želela punčko samo pokazati prijateljem, ker je tako lepa…
  5. Strah pred opeklinami bo zadnji na temu seznamu. Nekoč sem po nesreči prijela za razbeljeno železo in hvala bogu, da me je opeklo samo na palcu. Bolečina je grozna, skeleča. Imela sem tudi znanca, ki je imel opekline po trupu in roki, ker se je nanj polilo olje. Zato odkar imam otoka ročaje vsake ponve obračam k steni. Zdaj pa, ko je večji, ne dovolim, da se mota okoli kadar kuham. Povem mu, da je vroče in naj se odmakne. Če ga res zanima ga dvignem v naročje, kjer iz varne razdalje lahko opazuje dogajanje.

Tako, mislim, da se v vseh teh strahovih najdete tudi same. Samo trenutek ne pazljivosti je dovolj, da pride do nesreče. Zato bodimo ves čas pozorni. To seveda ne pomeni, da bomo otroku konstantno viseli za vratom. S časoma se naučiš, kdaj moraš biti še posebej previden in kdaj lahko otroka za sekundo/minuto spustiš izpod nadzora. Te strahovi niso tu, da bi jim lahko rekli paranoje. So tu, ker imamo nagon. Nagon za preživetje, ki se ob rojstvu otroka prelevi v te strahove. Tukaj so za opozorilo.

Drage mame, zaupajte svoji presoji in svojemu otroku.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si

Prikazana slika: Fleur Treurniet; Unsplash