Adijo 19′, dobrodošlo Novo Leto

Novo leto je in zdaj bi objava o starem že morala biti javna, pa ni. Ker je nisem napisala. Bom zdaj.

Leto 2019 je bilo resnično močno leto, to sem začutila že v samem začetku leta oziroma še preden se je to sploh začelo. Gledala sem v nove karte in vsak mesec je odkril neko novo poglavje in vse se je tako ujemalo. Dejansko se še v živo spominjam barve, ki jo je oddajala vsaka karta.

V živo se tudi spominjam, da so zadnje tri ali štiri karte bile bolj temne kot ostale in tudi v resnici je bilo tako. Zadnje tri ali štiri mesece leta 2019 so bili precej temni. Počutila sem se, kot da tavam v gosti, temni megli in niti ne vem kam naj se obrnem. Ob vsem tem pa sem pozabila na vse dosežke leta. Na njih me je spomnil šele moj mož, ko sem že spet zamujala rok. Tokrat rok za objavo Luninega koledarja.

Takrat me je on celo živčno in razočarano (samo nad sabo) miril, da sem v resnici zelo veliko naredila to leto, in da naj samo še malo stisnem zobe in dokončam ta koledar.

Takrat sem pogledala nazaj in ugotovila, da sem dejansko naredila več kot vsa ta leta do zdaj.

Najprej sem marca naredila končno do konca izpit za avto. To je bila prelomna točka zame, ker sem nekaj velikega dokončala. Postala sem bolj samostojna kot kadarkoli prej in to mi je dalo veliko novega zagona.

Naslednja stvar je bila nadrgadnja moje izobrazbe. Kar se je zgodilo povsem nenadno. Nekako, niti ne vem kako, sem dobila informacijo o tem NPK-ju, ampak sem. Takrat sem se odločila, da grem in dokončam to. Največji strah zame je bil to, da bi popustila in izgubila motivacijo. Da bi nehala hoditi na predavanja in samo slepo upala in verjela v svoje (ne) znanje. Tako kot je bilo za maturo. Pa nisem. Brcnila sem se v rit in naredila izpit, najmlajša kar sem lahko bila.

Potem sem šla na oddih na morje.

Po vrnitvi iz morja sem imela svojo prvo lastno razstavo. To je bil pomemben korak, ker sem takrat bila prisiljena utišati svojega notranjega kritika in zbrati skupaj material, ki ga upam pokazati ljudem in po resnici, zadovoljna sem bila. Lepo je izgledalo in ponosna sem bila nase, kljub temu, da tega nisem znala občutiti. (Smešno, namesto ponosa sem občutila nekakšen sram. )

Septembra sem z izpitom za avto in NPK-jem za socialnega oskrbovalca kar hitro dobila delo. Po prvi zavrnitvi (ker moj karakter ne paše v njihov kolektiv) sem dobila svojo prvo, redno zaposlitev in to takšno, v kateri dejansko uživam.

Takrat pa sem se tudi pridružila skupini, s katero se dobivam še danes. Skupini žensk, čarovnic, kjer sem našla prijateljstvo, podporo in prostor za resnična čustva. Za povrh vsega pa še mesto, kjer sem lahko to kar sem in treniram svojo moč, ob tem pa me nobena ne gleda kot da sem padla z lune.  Zame je bil to velik korak, ker pred tem nisem več znala biti v družbi, komunicirati in se sprostiti. Z njimi sem se končno spet zbudila v občutek pripadnosti in ljubezni.

Kljub temu pa, da sem imela zaupnice, sem se znašla v nekem temnem obdobju. Kar je v resnici popolnoma logično. V resnici sem se že celo leto pripravljala na to, da bom nekako morala za sabo pustiti vse naučeno. Motilo me je, da nimam tem za raziskovanje. Motil me je občutek, da vem. Motilo me je, da sem izgubila zanimanje za stvari in nekako sem potrebovala nov prostor. Za nove stvari. Takrat pa sem dojela, da je ta tema tukaj ravno s tem namenom. Leto 2020 je zame uganka, popolna uganka v kateri bom ptrebovala izboljšano verzijo sebe. Dejansko sem prisiljena v to, da stopim naprej v temo z vero, da me bo lastna luč vodila, če jo bom negovala.

Zato stopam v leto 2020 in se trudim živeti vsak trenutek po svojih željah. Stopam v tem letu po stopinjah, ki me vodijo v tisto različico sebe, katera želim postati. S sabo pa nosim še nepredelane lekcije, kot je organizacija časa, prioritiziranje in skrb zase.

Tako, jaz sem pripravljena.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *