Aktiviraj se!

Zdi se mi, da sem tokrat padla iz Luninega ritma.

V petek je bil mlaj in se nisem niti malo pripravila. Cel teden sem imela pester in v resnici nisem do zadnjega trenutka niti pomislila na Luno, kaj šele, da bi moji možgani dognali povezavo med počutjem in Lunino meno. Niti približno. Namesto tega sem lebdela v neki čudni meglici, za katero nisem imela pojma ne od kje je prišla, ne kaj naj z njo.

Tokrat nisem delala rituala ob mlaju. Meditirala nisem, joge nisem delala, … Enostavno, nič nisem delala, kar po navadi počnem za povezovanje s svojim sebstvom. Dokler nisem na neki točki imela dovolj vsega. Sebe, situacije, stanovanja, obveznosti, … vsega. Takrat sem za pomoč in podporo prosila nadangela Mihaela, da mi pomaga. V resnici niti nisem potrebovala njegove pomoči, le prisotnost, ob kateri sem se lahko pomirila in zaspala.

Tisti trenutek sem veliko razmišljala. O tem kdo sem, kam in kako, in taka pogosta vprašanja za človeka moje starosti, bi rekla. V trenutku, ko sem na pomoč poklicala nadangela Mihaela sem ugotovila, da pravzaprav že vse vem, le zelo počasi se vse premika in posledično ne opazim spremembe. Nekako tako kot gre z otroki. Ko si s svojim otrokom vsak dan vsak možen trenutek, sploh ne boš opazil kako velik je že, dokler ne boš videl prekratkih hlačnic.

Danes sem pogledala v svoje karte, z vprašanjem, ki mi že par dni skače po glavi. “Kaj za vraga se dogaja z mano?!” in z odgovorom iz kart sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da je potrdil mojo razlago, še dodatne namige sem dobila, ki so mi precej zbistrili tisto prej omenjeno meglico.

V trenutku sem se počutila še bolj samozavestno in pripravljena na to, da se zaženem spet naprej.

Kar bi rada povedala je to, da so tudi taki počasni, tečni dnevi, ob katerih ne moremo niti približno razmišljati o napredku, napredek. Rada bi povedala, da je vsak trenutek tukaj zato, da ugotovimo zakaj in včasih sploh ne z razmišljanjem o njem. Bolj z dejanji, za katere mislimo, da so zanj primerne.

V Mojem primeru je bil danes ponedeljek in je bil to dan, katerega sem želela imeti zase. Po enem tednu kaosa doma, se sploh nisem več čutila povezano s sabo, kaj šele, da bi uspela nekaj deliti med ljudi. Zato sem danes ostala doma. Ostala sem doma in delala nekaj, kar mi je in bo pomagalo k dobri volji. Ribala sem kopalnico. Ja, sliši se čudno, a dejansko je lahko tudi to aktivnost, ki te požene naprej.

Dejstvo je, da je treba samo nekje začeti. Včasih se je težko pripraviti do tega, da bi karkoli. Sploh, če si težki dnevi sledijo en za drugim. V resnici bi najraje spal v temni sobi in prespal vse do naslednjega dne. Pa bi se zbudil še vedno iste volje, če ne celo slabše. Zato ta aktivacija naredi dejansko največ.

Vesela sem, da sem si vzela ta dan. Vesela sem, ker sem naredila nekaj koristnega. Vesela sem, ker je jutri spet nov dan, ki se ga že veselim. In za njim še en nov dan, ki se ga veselim še bolj, ker grem na seminar o digitalnem marketingu, katerega ogled mi je omogočil sam častni gost. V resnici sem prav ganjena in počutim se pomembno. Sama sebi. To največ šteje, v tem trenutku.

Dan se bliža h koncu in jaz sem pripravljena, da ga zaključim. Upam, da ste tudi vi imeli odličen začetek tedna.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *