Categories:

Alternativna mama na delu

Pa smo spet pri tem naslovu.

Dolgo časa že odlašam s tem zapisom, pa niti ne vem zakaj. Tokrat bo to objava o tem kako me sprejemajo uporabniki, sodelavci in preostal kolektiv na ZOD Ljubljana. A pred tem, še ena kratka zgodba.

Petega julija tega leta sem opravila izpit za socialno oskrbovalko na domu. Za to sem se odločila, ker prvo, nimam nobene izobrazbe, uradno. Drugo pa, je že od nekdaj moja želja to, da pomagam ljudem. Ne samo želja, to je moj namen. V celoti. Včasih sem to delala samo tako, med mojimi ljudmi, s kakšnimi nasveti in tolažbo. Pa to ni bilo dovolj. Preprosto potrebovala sem fizično obliko tega. Pa sem šla, opravila izpit in to je to. Pa še to bi rada povedala (še enkrat), da mi je bilo očitno namenjeno to delo, ker je omejitev za prijavo na izpit starost 23 let, ki pa sem jo dosegla ravno na dan pred prijavo. HURA.

Skratka, po opravljenem izpitu sem si že predstavljala kje bi se želela zaposliti. Sprejeli so me na razgovor, mi odredili uvajanje preko podjemne pogodbe (za plačilo 2 eura na uro dela) in me poslali v mentorstvo neki ženski, katere identitete ne bom razkrila drugače kot z mojimi občutki o njej.

Uvajanje je teklo in med delom sem se sicer počutila v redu, če ne bi čutila take neznosne energije s strani te mentorice. Vse ne-odobravanje, živčnost, nesprejemanje, … Skratka, grozno. V njeni bližini sem se mogla ves čas nekaj pretvarjati in že to je bil dovolj očiten znak, da to pač ne bo ok. Težko shajam z ljudmi, ki so zelo verni (bolje rečeno religiozni). Pa brez predsodkov. Po izkušnjah so še vedno bili tudi zelo zategnjeni in ozkogledi, žal.

Skratka, imela sem prigodo na zadnjem (to sem izvedela kasneje) dnevu uvajanja. Polila sem vodo po tleh, medtem ko sem sesala. In to kljub temu, da sem plastenko pred tem premaknila. Vem, da se je to vse skupaj zgodilo zaradi živčnosti in občutka nesposobnosti, ki sem ga dobila, ko mi je mentorica rekla “glej da boš dobro posesala”. Svašta. Mislim, če pa sesat nisem sposobna… Zgodba gre dalje in nasičenost narašča. Po tisti uri dela, je bilo vzdušje grozno. Mentorica živčna za znoret in prav vedela sem, da nekaj ne bo ok. Ker s tako energijo pač ne moreš priklicati nič lepega. Tako je še ne sto metrov stran od uporabničinega stanovanja presekala gumo na njenem povsem novem avtu, ki ga je kupila brez kredita, brez lizinga in z ulitimi feltnami. Hm… s plačo oskrbovalke? I don’t think so.

No, ko sem se tisti dan končno le vrnila domov, sem dobila sporočilo, da jutri ne rabim priti na uvajanje zaradi spremembe urnika in da me bo šefica enote poklicala, da se pogovorive. Pa dobro, saj nisem neumna. Stvar je zelo očitna, kaj ne poveste, kar je res. Tako me šefica enote res pokliče naslednji dan in mi pove, da so se odločili, da ne bojo sodelovali z mano. Razloga pa ne pove. Jaz pa potrebujem ta razlog. Tako sem ga po parih urah dejansko tudi izvedela. Razlog je: “Vaš karakter ne paše v naš kolektiv.” Fino. Res nisem ovca, se strinjam. (pomemben dodatek: izmed vseh zaposlenih, ki sem jih spoznala, je le ena punca, ki ne spada v to skupino) Ni čudno, da primankuje kadra

Pol zapisa po številu besed sem že napisala, a bistva še ne. Tako da, ne vem. Hvala za potrpljenje in beri dalje.

V ZOD Ljubljana je vse popolnoma drugače. Že na razgovoru sem se počutila sprejeto. Bilo je sproščeno in energično. Brez ovc. Sem najmlajša zaposlena in nihče me ne gleda preveč čudno zaradi tega. Smeššno je, da me vsi sprejmejo kljub mojemu izgledu. Saj veste, dredi, pirsi, stil.

Tako sem našla službo, kjer sem lahko točno taka kot sem. Ni se mi treba pretvarjati in ne spreminjati. Lahko se pogovarjam o čemerkoli hočem in sem karakter, ki paše v kolektiv. Ker je kolektiv poln karakterjev. Ne pa ovc.

Tudi uporabniki so z mano zelo zadovoljni, kar me še posebej osrečuje. Konec koncev za vse zgledam kot šestnajst letna punčka. Preseneča me, kako odprti so do mojega videza in načina razmišljanja in mislim, da sem ravno to kar potrebujejo v tistem trenutku. Vedno se lahko z njimi pogovarjam, jih mirim ali motiviram in vsi smo srečni.

Tako da, hvala ZOD Ljubljana, ker ste me sprejeli medse. Vem, da sem drugačna in mlada in oh in sploh, ampak med vami se počutim dobro. Nihče mi ne gleda pod prste in preverja ali sem *vstati nek neumen detajl* naredila pravilno. Vesela sem, ker Ljubljana ima tako dobro urejeno skrb za stare. Resnično bi priporočila to delo tudi drugim, v kolikor si želijo skrbeti za ljudi.

To je to. Alternativna mama na delu je srečna in njene mamce in dedki tudi. Hvala za branje.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *