Categories:

Alternativna mama v družbi

Obiskala me je socialna delavka. Že drugič.

Ko so me prvič pričakale, me je bilo prav sram pisat o tem. Ampak zdaj… Zdaj vam povem obe zgodbi.

Anonimna prijava na csd zaradi zanemarjanja otroka, ali nečesa. Ravno se vrnemo iz zavoda za zdravstveno zavarovanje, ko me pred Urško počakata socialni delavki. Povesta mi, da naj bi z dojenčkom od pol sedmih zjutraj pa do večera sedela v lokalu. Ena izmed njiju me je poznala že od prej, ko sva skupaj s sinom nosila na center za socialno delo vso papirologijo. Ko je dojela, da prijava leti na nas, ji ni bilo nič jasno. Videla je namreč, da je najin otrok vesel, ljubljen, čist in sit. A zaradi postopka, ki je potreben ob kakršni koli prijavi, smo se vsi trije (partner, sin in jaz) zglasili na csd. Tam ji povem, da:

1. Delam v tem lokalu

2. Živimo v tej hiši, v kateri je ta lokal

3. Lokal se tako ali tako odpre ob osmih

4. Mars hodi v vrtec

Ker je videla, da je prijava res brezpredmetna, jo je za tako tudi označila in za nekaj časa je bil mir.

Danes pa spet. Pričaka me v Urški. Jaz jo prepoznam in ji rečem samo: “A spet?”. Prisede se k meni in naročim si kavo. Tokrat naj bi za kresovanje odpeljali otroka in ga pripeljali nazaj šele naslednjega jutra. Kje sem kresovala? Nikjer. Dejansko sploh nismo šli nikamor. Naslednji dan, torej 1. maja, smo šli na ogled prijateljeve razstave. To pa je bilo to. Tako, da… Kaj?! Zdaj nas čaka obisk v sredo in pogovor na centru. V vrtcu pa mora socialna delavka vprašati po morebitnem nenavadnem vedenju sina…

Ob prvi prijavi sem se sesula. Takoj, ko sta mi obrnili hrbet so se mi ulile solze. Da tresenja sploh ne omenim. Tudi drugič sem svoje občutke težko obvladala. Seveda mi je šlo na jok. Kje mi ne bo?

Ogromno stvari je, za katere vam pustim pravico do očitkov. Ampak ne glede skrbi za sina. Zanj skrbim z vsem svojim srcem. Zanj dam vse. Posvetim mu vse trenutke. Dajem mu ljubezen, bližino, hrano. Postavljam mu meje in ga učim. Perem mu perilo in z njim raziskujem svet. Če kaj delam dobro, skrbim za sina. Prav tako moj partner. Vsi, ki naju poznajo to pravijo.

Ampak ta človek naju ne pozna. Vidi nas verjetno samo skozi okno. Vidi dva alternativca s tattoo-ji in nenavadnim stilom. Vidi mamo s piercingi. Vidi naju, čudaka. In ker nisva po kalupu, seveda ne znava skrbeti za otroka. Verjetno ga imava po nesreči. Verjetno ga dava vsak možen trenutek komu za čuvat, da lahko bluziva. Verjetno sva šla na kresovanje in tam popivala. Pozabila, da imava otroka s seboj in se pač vrnila naslednjega dne…

Sva. Oba sva popivala. Hodila ven in se zabavala kot vsi ostali vrstniki. Ampak, ko se nama je pridružil Mars, je postalo vse drugače. Nisva bila več kot vrstniki, ker sva dobila svoje pravo malo bitjece, ki naju potrebuje. Tega se zavedava in ves čas delava vse kar je v najini moči, da mu to nudiva.

Boli, da nekdo napleta takšne stvari. Res. Ampak sem ponosna na svojo družinico. Ponosna sem nase, ker v mnogih trenutkih v materinstvu prekašam samo sebe. Zato sem mirna.

Bo že prišel trenutek resnice tudi k takim…

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si