Anti-diskriminacija

Zadnjih nekaj dni si nisem najbolj všeč. Neprestano utrujena, ne vem točno kje sem se zataknila. Vem le to, da se v meni nabira neka nasičenost, za katero ne vem točno iz kje izvira. Ali pa si nočem priznati.

Utrujena sem. Utrujena od vremena, sinovega vnetja ušesa, ki posledično pomeni, da je konstantno nejevoljen. Spremembe urnika zaradi delovnega mesta moža in še marsikaterih obveznosti, ki se sproti pokažejo vsak dan znova. Obstala sem.

April je lep. Do zdaj so bili le sončni dnevi in tudi današnje deževje mi je prav pasalo, le vožnja z avtomobilom ni bila ravno prijetna, ker v takem deževju še nikoli nisem vozila. Bilo me je strah izgube kontrole, ker je bila cesta spolzka, a sem varno prispela.

Danes smo imeli na PUM-o okroglo mizo na temo anti-diskriminacija. Za sodelovanje na okrogli mizi sem se odločila zato, ker je to zame pomenilo dvojni izziv. Javni govor in deljenje moje osebne izkušnje. Dejansko sem danes na PUM-o prišla samo iz tega razloga, da sem lahko sodelovala. Drrugače sem že cel teden doma zaradi sinove bolezni. No, edino kamor sem šla je bilo v Ljubljano, da sem moža peljala na delo, vsak dan.

Preden sem prispela v Ljubljano sem si v glavi sestavila uvod za mojo izpoved in počutila sem se genialno. Tudi, ko sem bila povabljena, da stopim pred ljudi sem brez problemov povedala ta uvod. Potem pa sem začela brati svojo izpoved. Izbrala sem zapis Alternativna mama v družbi, ki sem ga javno delila pred skoraj enim letom. Na začetku mi je branje gladko teklo, potem pa so trenutek za trenutkom vsakič bolj vame prodirali spomini in z njimi občutki ob tem dogodku. Roke so se mi začele nekontrolirano tresti. Pa ne tako, kot se ti roke tresejo med tremo. Bolj tiste vrste tresenje, ko si v šoku. Cmok se mi je nabiral v grlu in oči sproti orosile, ko sem brala besedilo. A prebrala sem ga do konca. Na to sem izredno ponosna.

Rada bi povedala to, da je diskriminacija izraz vas samih in ne tistega, ki diskriminirate. Če bi morala predlagati eno rešitev za zmanjšanje vsesplošno prisotne diskriminacije bi to bila ta, da naj se vsak potrudi širiti svoje srce. Tisti, ki ima veliko srce, ne bo niti pomislil na to, da bi postrani gledal nekoga drugačnega. Tisti, ki ima veliko srce, kljub njegovi velikosti v njem ne bo našel prostora za sovraštvo.

Vem, da smo vsi le ljudje, in včasih nam postrani pogled le uide. Pri meni se to zgodi, če imam slab dan. A večinoma ne pride kar iz nič, ampak predvsem iz obnašanja osebe, kateri namenim ta pogled.

Danes na primer, me je grozno zmotilo dejanje nekega prisotnega na okrogli mizi. V resnici mi je bil že ves čas čuden. Čuden tako kot jaz. Pa nisem nič komentirala. Ko sem ga videla sem dobila občutek, da se pretvarja, da je zaj**an model in, da njemu prav lepo dol visi kaj se mi gremo proti diskriminaciji. Med samim potekom dogodka je igral igrice na tablici, kljub temu da je že gladko čez srednja leta. Na splošno ni sodeloval, le vmes je zelo grdo užalil neko punco iz naše skupine, ki je zaradi svojih okoliščin že tako ali tako zelo izpostavljena diskriminaciji, sovražnemu govoru, predsodkom in še čemu. Enostavno se mi ni zdelo normalno, da je to naredil. Igrice in nezanimanje še lahko človek spregleda, ampak s tistim njegovim dejanjem… Je šel čez mejo.

Ta oseba spada v skupino, ki nas je danes obiskala. Vsi iz te skupine so se vedli primerno. Samo on ne. Zakaj mora biti vedno tukaj nekdo, ki naredi neko sranje, da potem s tem na slab glas pride cela skupina? Mislim, da je tudi to diskriminacija. Posploševanje.

Skratka, bila sem resnično jezna, kljub temu, da se situacija ni dotikala direktno mene. Morda pa sem bila jezna že prej, ker kot sem že omenila v uvodu, se zadnjih nekaj dni počutim še posebej nastrojeno. Morda. A to moje stanje mi ni dalo možnosti, da ostanem tiho. Vodja skupine je temu človeku razlagala na dolgo in počez o njegovem grdem ravnanju in zakaj se tega ne dela, ta pa se ji je le režal v faco. Ne vem, a ni dojela, da mu je malo mar? Ker je do njega res pristopala o rokavičkah. Morda pa je to le njena poklicna deformacija na udaru, skratka, ni delovalo. Zato sem mu povedala še sama, da s tem dejanjem kaže samo to, da je sam pri sebi zanič človek.

Ker je res. Če se sam pri sebi počutiš kot tazadnji kreten na svetu, se slej ko prej zgodi, da si situacijo navidezno obrneš in spravljaš svoj kretenizem v druge. V smislu, da jih žališ, da posegaš v njihov osebni prostor, da jih diskriminiraš ali pa še milijon drugih načinov, ki jih ljudje poznamo, da si olajšamo svoje lastne notranje težave.

Ne bodi kreten in raje razširi svoje srce.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Be the first to reply

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *