Besede iz srca

Zdi se mi, da je čas za malo samorefleksije. Kaj se dogaja z mano?

Nekako sem izgubila svoj glas, svoje razmišljanje in svoje besede. Ta blog sem začela pisati z namenom, da bi ljudem odkrila svojo pot, svoje ovire in dosežke ob notranji rasti. Namen tega je bil ta, da bi s svojimi izkušnjami vsem ostalim pomagala razumeti situacije, ki so jim morda prišle nasproti. Namen tega bloga je bil ta, da s svojimi izkušnjami in tudi izkušnjami drugih stojim ob strani in dam vedeti, da niso sami v tem ponorelem svetu.

A sama sem postala sama. V teh dveh letih sem postala zelo asocialna. Zaprla sem se vase in nekje sem izgubila svoj glas. V družbi nimam veliko besednega zaklada, velikokrat se izognem druženju, ne znam sklepati novih prijateljstev in daje me anksioznost.

Vse to je nekako odziv moje podzavesti. Odziv na iluzijo, ki sem jo po nesreči začela ustvarjati o sebi. Moje objave niso več tako pristne kot so bile. Tako na blogu kot tudi na ostalih kanalih. Preprosto dovolila sem si, da se zlijem z množico ljudi, da bi postala bolj vidna. Paradoks. Šele zdaj, ko to pišem, resnično vidim sliko opisanega. Ne razumem kako naši možgani to naredijo. Da začnejo kopirati ostale ljudi, ki so nekam prilezli z namenom, da bi se tudi sami povzpeli na to razgledno točko. Pa ne deluje tako. Nikakor.

Vsak človek je povsem svoj in to sem videla v enem samem večeru. Takrat, ko smo se dobile s puncami, da bi praznovale Lammas, praznik prve žetve. To je bil zame nek fizičen korak v novo smer. Ker od tistega večera sem od prej in v živo poznala samo eno žensko, pa še to bežno in na videz iz nekega Psytrance party-ja. Tistega večera sem spoznala gostiteljico in “organizatorko” druženja, ki me je pred tem že vsaj dvakrat povabila na kavo. Nisem bila pripravljena stopiti ven iz cone udobja in jo spoznati v živo. Zdi se mi, da sem se bala sama sebe. Da bom dolgočasna, neumna, skratka ne vredna njenega časa. A takrat sem zbrala pogum in se pridružila tej skupini žensk. To je bila ena boljših odločitev v mojem življenju.

Vsak človek je povsem svoj in kljub temu, da smo vse ženske v krogu imele zelo podobna razmišljanja, razumevanja, izkušnje in pot, smo si bile tako različne. Vsaka v svojem stilu, vsaka na svoji poti, a skupaj. Občutek je bil neverjeten. V enem dnevu sem spoznala pet čudovitih žensk in takoj sem se povezala z njimi na nekem nivoju, ki ni opisljiv z besedami.

Takrat sem dojela kako izgubljena sem postala v teh poletnih dneh. Sama sebe sem potlačila v neko temo, ker sem se bala mnenj drugih. Pisala sem z glavo in ne s srcem in to me je močno oviralo pri vsem. Nočem pisati tega bloga z glavo, zato ga nisem. Poleg tega pa sem izgubila navdih. Vem, da je temu tako samo zaradi tega poskusa zlivanja z množico. Ta poskus je neumen, ker nikoli nisem bila del mase.

Rada bi spet odkrito pisala o doživetjih, občutkih, rasti in razvoju. Zato, ker je to moj namen v življenju. Zato, ker zato živim. Rada bi pustila za sabo te dele mene, ki niso moji in spet nazaj dobila svojo domišljijo, navdih in čar. Rada bi svoj resničen svet delila z vami tako kot se zagre.

Hvala, ker me berete in verjamete vame, kljub temu, da trenutno sama ne dovolj. To mi daje moč, da se zberem in delujem naprej.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *