Ta nori svet

Opažam, da je vse skupaj malo zašlo na napačen tir. Prav vsak dan preberem vsaj eno dokaj tragično zgodbo in se sprašujem ali je tako že od nekdaj pa je zdaj samo prišlo na dan ali je dejansko stanje postalo zaskrbljujoče. Namreč, ločitve, nasilje, grožnje in strah so postale nekaj vsakdanjega in to ni svet v katerem bi si želela živeti.

Zadnje čase veliko berem. Prav zaprav berem praktično vsak dan in tema mojega trenutnega raziskovanja so travme. Berem o tem kako so travme lahko prenesene preko več generacij in se odsevajo v vašem trenutnem življenju čeprav jo je doživela na primer vaša mama. Berem o tem kako se travme odtisnejo v spomin našega telesa in na nek način upravljajo z našim življenjem, brez da bi jim mi za to dali dovoljenje. Berem, kako so travme lahko za vsakega izmed nas različne in v bistvu ni preprosto odkriti nekega univerzalnega pravila o tem kaj nam lahko povzroči travmo in niti ni navodil za to kako se ji izognit. Upala bi si trdit, da je vsaj eno doživel prav vsak izmed nas. Začne pa se kakopak že v otroštvu.

Tako kot se v otroštvu začne vse. Razvoj človeka je v veliki meri delo rok staršev. Mi smo tisti, ki vplivamo na otrokovo vedenje, pomnenje in mišljenje. Zato me tako zelo moti, da se ljudje med sabo pogovarjajo tako nespoštljivo. S tem namreč kažejo svojim otrokom kako govoriti z drugimi. Zato me tako zelo iztiri, ko vidim, da še danes, v enaidvajsetem stoletju, ljudje ne razrešujejo svojih težav ampak si pred njimi zapirajo oči, s tem namreč kažejo svojim otrokom način kako živeti. To vse vodi v še več bolečine, strahu in groženj. Mar se ne vprašate kako bi lahko bilo bolje?

Mnogo nas je odraščalo v času nekakšnega preloma, ko nismo bili več “v starih časih”, ko je otrok bil tepen za vsako napako in ko še nismo bili “v novih časih”, ko se je otroka vodila skozi življenje z zdravo mero meja in pravil. Nekako izgleda, kot da smo odrasli v obdobju, ko smo se morali znajti sami in ugotoviti kaj so te zdrave meje, če že. Pa otroški možgani enostavno niso sposobni take visoke oblike razločevanja in razmišljanja zato to ne bi smela biti vaša naloga. Ker pa je bila, se je vse razsulo. Vsaj upam, da je temu tako, ker drugače resnično ne vem kaj se dogaja s človeško vrsto.

Kaj imajo pri vsem tem travme?

Travme povzročajo, da se v nas razvijejo obrambni mehanizmi, ki ščitijo naše psihično stanje, da ne pride do zloma. Nerazrešene ali neozaveščene travme nam že na splošno otežujejo bivanje, še posebej pa se to odraža na medsebojni komunikaciji. Iz tukaj izhajajo skrajnosti o naši komunikaciji, ali rečemo preveč ali pa premalo. Vsa ta nestrpnost, vidna v komentarjih na socialnih omrežjih kaže na to, da si ljudje upajo reči preveč, brez kakršnekoli empatije ali filtra pred in do sogovornika. To izhaja iz VAŠIH nerazrešenih travm. Po drugi strani pa je veliko ločitev, groženj, medvrstniškega nasilja. Tudi to izhaja iz VAŠIH nerazrešenih travm. Če potegnem črto bi rekla, da bi svet bil lepši, ko bi ljudje začeli iskati rešitve za lastne nepredelane občutke. Ko bi ljudje začeli razmišljati o vzrokih za njihova lastna dejanja in odzive. Ko bi obisk psihoterapevta ne bil tabu. Grozljivo je, da se moramo učiti skrbeti za svoje dobro počutje v odrasli dobi, ko imamo že vse možgane razvite in že speljanje vse nevronske poti. Grozljivo je in naporno delo, kajti te poti je težko spremeniti. Težko je prepisati stare vzorce, tako kot je težko hoditi po snegu, kjer pot še ni utrjena. Ampak je ta proces nujno potreben, če želimo dvigniti raven našega bivanja iz prej omenjenih strahov, groženj in tegob na ljubezen. Nujno je, da vsi dvignemo to zavest našega obstoja, da bomo lahko vsi skupaj lažje bivali in trenutni dogodki nas na to neomajno opominjajo. Dovolj je bilo. Dovolj je bilo nespoštljivega vedenja, dovolj je bilo groženj učiteljem, dovolj je bilo strahu pred izražanjem in pred čustvi samimi. V resnici smo ljudje močna, razvita bitja in z zavedanjem imamo vse možnosti, da trenutno svetovno stanje obrnemo v drugo smer. V smer ljubezni in kvalitetnega razvoja, v katerem se bomo vsi počutili dobro. In ko nam uspe po parih poskusih uvideti, da delo v smeri učenja novih poti v resnici ni tako grozno kot je grozno vsak dan bivati v krču, vse postane lažje. Dvigne se samozavest, pogum nam zraste in svet postaja lepši vsak dan, vsak trenutek naprej.

Želim si, da bi moji otroci odraščali v zdravem okolju, kjer njihovi sovrstniki in starši vedo kaj je primerno in kaj ne. Predvsem se tukaj obračam na vas starše, da si vzamete čas za svoje otroke in otroka v vas. Da ugotovite kje bi lahko kakšno stvar naredili bolje in to v nadaljno poskušate izvajati vsak trenutek v življenju. Namreč, nihče si ne želi biti trpinčen in nihče si ne želi, da bi kdo ogrožal njihovega otroka, če že ne pomislimo na našo dobrobit.

To je moje razmišljanje, ki sem ga po dolgem času napisala za spletno stran. Vidim, da sem malo iz ritma in nadejam se, da bodo naslednje objave bolje spisane. Pa vendar je nekje treba začeti. Rada sem pisala blog, a vmes je očitno tudi meni začel delovati obrambni mehanizem in utišala sem se. Nisem si dovolila izražati se tako kot bi želela, da ne bi bila deležna kakršnega koli grdega naslavljanja. Nisem več pisala iz sebe, ker me je preveč obremenjeval krč “kaj bodo drugi rekli”. Pa je dovolj. Raziskala sem svoje travme s tega področja in se odločila, da to ni več del mene. Srčno upam, da se boste tudi sami odločili živeti bolj polno in pristno življenje, da se boste upali živeti sami sebe.

 

Z Ljubeznijo;

 

Nina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja