Kako postati doula? Moja izkušnja o izobraževanju

Danes bi rada napisala kot neke vrste opozorilo. Rada bi, da je zaključek te objave to, da premislite kam investirate svoj čas in denar. Da vedno preverite ozadje ponudnika, da dvojno preverite informacije in njihovo resničnost in tako naprej. Torej, naj začnem zapis.

Po rojstvu prvega sina se je nekega dne v meni prižgala luč, ki je osvetlila moj klic. Moj klic na pomoč ženskam, materam. Odločila sem se, da postanem doula in ves svoj fokus usmerila v raziskovanje procesa nosečnosti, poroda in obdobja v prvih treh mesecih materinstva. Tema me je močno privlačila in tekom tega samoizobraževanja sem nudila nasvete in pomoč mnogim mamicam v obliki ena na ena in tudi v obliki enkrat-letnega srečanja v okviru tedna dojenja. Ko je ta klic prišel do mene je bil moj sin star približno tri leta. Štiri leta sem torej že na poti in lansko leto sem začutila, da je čas, da pridobim tudi certifikat in dodatno znanje, ki me bo opolnomočilo, da začnem zares delati kar sem želela.

Tisto leto, ko me je potegnilo, da zdaj pa res potrebujem, da mi nekdo z izušnjami in “strokovnim” znanjem s področja biti doula, sem začela iskati zase primerno izobraževanje. Prvo na katerega sem se prijavila, se na koncu ni izvedlo in iskala sem naprej. Po tujih izobraževanjih, slovenskih, spletnih, ni da ni. Na koncu sem se odločila za cenovno dražjega, ker sem predvidevala, da kvaliteta raste sorazmerno s ceno. In sem začela izobraževanje, lani marca.

Bila sem tako vesela, da sem nekaj našla, našla nekoga, ki je preko socialnih omrežij deloval kot zakladnica znanja. Našla nekoga, ki ni sodeloval pri celotnem kurniku, ki se je začel javno kazati tistega leta, ko je prvo izobraževanje splavalo po vodi. Mislila sem, da je to oseba na mestu in mi bo, glede na ceno, dala ogromno znanja o delu doule. Celo obljubljeno nam je bilo tako. Namreč, v dokumentu kjer je bilo zapisano kaj lahko udeleženke pričakujemo, se je vse bleščalo in kazalo na to, da bomo po končanem izobraževanju, ki bi trajalo malo več kot eno leto, sposobne same zaštartati delo. Opremljene bomo z vsem znanjem o tem kako voditi in pripraviti par na prihod novega člana, znale bomo poiskati te pare, vedele bomo kakšne informacije bi naj predale, naučile jih bomo soočanja z bolečino in procesi med porodom, znale bomo svetovati glede prvih tednov z novorojenčkom, znale bomo svetovati pri težavah z dojenjem in na koncu bomo znale tudi zaračunati storitev, biti podjetne in urejati birokratske zadeve, ki pridejo z delom.

Prva tri predavanja so bila dobra. Spoznala sem nove ženske in se ob njih sprostila, kar zame ni samoumevno. V njihovi družbi sem se počutila prijetno in vesela sem bila ob dejstvu, da bodo te ženske postale doule, pomoč materam in očetom. Vendar pa se kaj dosti novega nisem naučila. Morda zato, ker sem s svojim hiperfokusom raziskala že veliko pomembnih stvari v povezavi s temo predavanj, morda pa zato, ker tega znanja nihče ni znal predati. Nič ne de, mislila sem si, da slej ko prej bom čutila to opolnomočenost in novo znanje, ki bo prineslo samozavest za delo. Konec koncev so minili šele trije meseci. A s tem se je končalo.

Sprva je prišlo poletje in bilo je logično, da se bomo težko časovno uskladile zaradi dopustov, zato se preprosto nismo. Jeseni pa smo zato dobile v hitrem tempu dve delavnici, da bi nadoknadile zamujeno in da bi bil večji del dokončan preden bi življenje prišlo vmes. Na teh dveh delavnicah se še vedno nisem naučila nič kaj zares novega v povezavi z delom doule, sem pa pridobila nekaj babiškega znanja. To je bila zame novost, kajti babiškega znanja nisem do zdaj uspela pridobiti na nobenem youtube posnetku. Konec koncev tudi nisem imela razloga za učenje teh vsebin, saj babica nisem. Vsaj ne dokler ne bo možnosti za izredni vpis na fakulteto. Te delavnici pa sta bili tudi zaključek mojega izobraževanja.

Od začetka jeseni pa do poznega februarja namreč ni bilo nobene delavnice, nobenega posnetka, nobenih navodil za raziskovanje, nobenih predlogov za učenje, nič. Vse kar je bilo, je bilo to, da se je gradila javna podoba in da so na plano prihajale nepravilnosti. Takrat sem med drugim tudi zares dojela, da sem naredila napako. Da sem slepo verjela visoki ceni in samohvali na socialnih omrežjih. Da nisem zares slišala, ko sem spoznala punce, ki so bile na izobraževanju že leto prej, pa se le-to ni zaljučilo. Da nikoli nisem dobila odgovora na svoja vprašanja v obliki mentorstva, da nisem bila podprta in nisem dobila te opremljenosti za delo doule, kot mi je bilo obljubljeno. Poleg tega vsega pa se je že začela nabirati drama in jasno je postalo, da tečajnice nismo pomembne. Da so v ospredju bolj pomembne druge stvari in da me lahko počakamo. Predvsem to, da me lahko počakamo je postajalo očitno in jasno, kar pa je v meni končno prižgalo alarme. Jaz štejem. Moj čas šteje in moj denar šteje. Odstopila sem od izobraževanja, čeprav najprej nisem bila upoštevana ob tej zahtevi. S protiargumenti in obračanjem besed je bila moja zahteva po odstopu ovržena. Prav tako vračilo kupnine za storitev, ki ni bila opravljena. Tukaj pa se je začelo odstirati mnogo grozljivih stvari, ki so se dogajale. Cel kup zavajanj, laži in igranja vlog, v katerih smo vsi mi ostali krivci in zlobe in skrajno nečloveški. V bistvu je vse skupaj že tragikomično.

Skratka, to je resnica, ki se mi je zgodila in bi jo rada delila, ker se bo verjetno kmalu odprla nova možnost za novo skupino žensk, ki bi se želele postati doule. To pišem zato, da vam položim na srce, da preverite ozadje, kompetence, sodelovanje, pretekle izkušnje in predvsem, da zaupate svojim notranjim občutkom. Ni vse zlato kar se sveti.

Jaz pa odhajam nazaj na pot samouka, kjer se lahko dejansko naučim največ novega. Na pot, kjer bom samostojna v svojem delu se povezovala z ljudmi. Brez da bi bila pod okriljem in vodenjem kogarkoli. Potrebujem svobodo izražanja in delovanja, česar pa tukaj gotovo ni bilo. Ne maram biti ponižna, ne maram občutka manjvrednosti. Ne maram, da bi se šli hiearhijo na področju, kjer je ni in je ne sme biti. Še najbolj od vsega pa ne maram občutka, da nisem sposobna ustvariti svojega dela zase samo zato, ker nimam toliko izkušenj in jajc. Bega me to, da se lahko kdo tako visoko ceni in ima jajca naredit izobraževanje, čeprav več kot očitno nima teh sposobnosti. Jaz pa, ki dejansko imam znanje, da bi na primer naredila tečaj za reiki za ljudi, si tega ne upam, ker kdo pa bo prišel k meni, kot da nisem dovolj kompetentna. Vse kaže na to, da kompetentnost sploh nima niti malo veze. Jajca so tista, ki štejejo.

In s to objavo zbiram svoja jajca. Da povem resnico, da si povrnem svojo moč. Da začnem verjeti vase in da nadaljujem s samoučenjem, ki je očitno najprimernejša oblika pridobivanja znanja zame. Upam, da vam moja izkušnja pomaga pretehtati vaše odločitve in slediti svojim notranjim občutkom, ker jaz jim takrat nisem. Upam, da bo moja škoda povrnjena, ker za zdaj še ni ne duha ne sluha o vračilu, in želim, da mi uspe na lastni poti.

Kot samouk vas pozdravljam,

Z Ljubeznijo

 

Nina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja