Moja zgodba dojenja drugega otroka

Za ta zapis sem nekoč že imela pripravljeno gradivo. Bil je že zapisan, pripravljen za objavo, ki se ni nikoli zgodila. Mogoče še bolje. Mogoče bom zdaj lahko zgodbo povedala bolj objektivno kot takrat, ko sem bila v vrtincu vseh občutkov.

Dojenje. Dojenje je res presunljiva stvar. Sliši se tako preprosto, telo za vse poskrbi, mati narava ve kaj dela. Vse kar mora narediti mama je to, da k prsim prisloni svojega novorojenega otroka. In prvič pri meni je res bilo tako. Rodila sem mlada, pri dvajsetih letih, svojega prvega otroka. Bila sem čustveno veliko bolj nestabilna kot sem zdaj, predelovala sem še travme in se hkrati ukvarjala s težo življenja, ki sem ga živela. V bistvu, če pogledam zdaj na to, sem imela res še poln kufer materiala za predelat. Ampak dojenje je steklo, hvala Bogu. To, da sem pri tako mladih letih in v takšnem psiho-fizičnem času lahko brez problemov dojila… Res sem hvaležna, ker ne vem kako bi zmogla sicer.

Pet let po prvem porodu se nama je rodil drugi otrok in resnici na ljubo se nisem preveč ukvarjala z dojenjem, saj je v prvo vse gladko potekalo. Vedela sem, da moje telo lahko prizvaja dovolj mleka in to je bilo dovolj. Saj drugega niti nisem zares vedela. Seveda so do mene prihajale informacije o priraščenih jezičkih, mastitisih in vsem kar paše zraven, konec koncev sem začela pot samouka za delo doule. Ampak, kot sem rekla, vsemu temu nisem posvečala neke bajne pozornosti, ker… Je v prvo vse šlo gladko. Potem pa sem rodila.

Moj otrok je scier takoj začel sesati na dojki ampak… Ni bil pristavljen pravilno in to sem prepoznala na daleč. Res je bilo očitno, saj je imel zgornjo ustnico obrnjeno povsem navznoter. Kljub temu sem praktično skomignila z rameni in dojila. Drugi dan po porodu pa se je začelo. Otrok se dere, joka, nekaj ni ok. Res je tudi še vedno polival plodovno vodo in slišala sem njegovo pretakanje po trebuščku, ampak vseeno nisem uspela povezati vseh pik. Takrat sem medicinsko sestro vprašala za pomoč in rekla mi je, da če otrok toliko joka, je najprej potrebno izključiti lakoto. Dajmo mu flaško in potem naprej. NE. Tega ne dovolim. In dojila sem naprej, ves čas, cel dan, vse minute, dokler nisem bila že popolnoma izčrpana in nujno potrebovala svojih 10 minut, da se napolnim in sestavim. Takrat mi je na pomoč priskočila cimra v sobi in še danes sem ji globoko hvaležna za to, ker sem bila res že čisto na robu. Naslednji dan so bile moje dojke popolnoma trde in mleko mi je začelo iztekati iz njih. Jaz pa sem si želela le to, da bi tista pametna sestra spet prišla, da ji špricnem svoje mleko v obraz. Lakoto.

V prvem mesecu njegovega življenja, je pridobil skoraj en kilogram, kar je v bistvu kar veliko. Dojil se je časovno skoraj po šolsko in bil dokaj zadovoljen dojenček, s prebavnimi motnjami. Veliko ga je napenjalo v trebuščku in prdel je. Med dojenjem je bil še vedno pristavljen enako kot v porodnišnici, zgornjo ustnico je imel obrnjeno navznoter in dostikrat mu je mleko uhajalo ob kotičkih ust. Poleg tega je zelo glasno goltal, saj sem imela mleka res veliko in ob prvem izcejalnem refleksu je komaj dohiteval ritem sesanja, velikokrat se mu je zaletelo in podojil se je zelo hitro. A na teži je pridobival. Dokler ni več.

Pri starosti približno dveh mesecev se je začelo nekako kazati, da nekaj ni več okej. Na teži je pridobival res minimalno, dojenju se je upiral. V bistvu je na eni dojki bil kakšnih pet minut. Po prvem izcejevalnem refleksu je še nekaj časa sesal in potem se začel odrivat in obračat glavo stran od dojke. Dojenje je postalo grozljivo naporno, ker če sem želela, da dobi dovolj, sem morala menjavat dojko na 5 minut, da je vsakič dobil vsaj tisto mleko iz izcejevalnega refleksa. Ampak to ni bilo več dovolj. Sesati dlje pa tudi ni želel. Enoastavno se je upiral in kričal in jaz sem se vsakič znova počutila poraženo in zavrženo. Moj lasten otrok me ne mara.
Nekega dne sem bila že čisto obupana in ga peljala k zdravniku. Pediatrinja me je poslala naprej v bolnišnico, da preverijo za kaj gre. Na gastroenterološki oddelek. Pred odhodom pa je prvič dobil adaptirano mleko, ki ga je spil v trenutku. Je moj otrok res bil ves čas lačen? Res nimam dovolj mleka zanj? Kako je to mogoče? Na pediatrični so potem postavili sum na intoleranco na mlečne beljakovine in/ali laktozo in pristala sva na adaptiranem mleku, posebej narejenem za otroke s tovrstnimi težavami. Naročeno mi je bilo, da mora na tri ure popit flaško mleka, s količino primerno njegovi starosti, potem pa dojenje in črpanje mleka za ohranjanje razmerja med ponudbo in povpraševanjem. V pediatrični sem bila kakšnih pet ur in seveda je vmes postal lačen, a na dojki ni želel biti. Samo parkrat je potegnil in začel kričat, ali pa še to ne. Drugega pa nisem imela s s sabo. Bila sem res res utrujena in čisto obupana, moj otrok je lačen, jaz pa ne morem nič. Takrat so mi dali mleko, da ga spije medtem ko jaz čakam na izvide in napotke. Morala sem na strogo dieti brez mlečnih sledi.

Naslednjih nekaj tednov smo prakticirali navodila, ampak otrok je vedno bolj zavračal dojenje. Jaz pa sem vmes res ogromno raziskovala v čem je težava in na koncu šele si priznala, da morava pregledati oralne vezi. Pediatrinja me je uslišala in mi napisala napotnico za ORL, kjer pa niso sploh vedeli, da je lahko tudi vez pod zgornjo ustnico težava. Tako sva šla na samoplačniški pregled in potencialno poseg na Bled k dr. I. Š.. Ona je pregledala otroka in ocenila posteriorno priraščen jeziček in precej priraščeno zgornjo ustnico in tako smo opravili poseg, ki pa ni bil dovolj. Namreč, ker sem tako dolgo odlašala s poslušanjem svoje intuicije, je sin vmes že razvil averzijo do dojenja in kompenzacijske gibe za sesanje. Takrat sem klicala tudi svetovalko za dojenje K.S., ki mi je pokazala vaje za ustno votlino in me poslušala več kot tri ure. Še danes se spomnim besed, ki mi jih je rekla in so res, res pomagale pri mojem psihičnem stanju. Rekla mi je, da zelo dobro slišim svojega otroka in da se vidi, da sem z njim močno povezana. To mi je vlilo volje, upanja in ljubezni do sebe.

Še dolgo sem se ukvarjala s hranjenjem. Vsakič znova, ko sem želela zmanjšati število flašk in povečati dojenje, se je nekaj sesulo. Trpela sem. Trpel je moj odnos z možem, moj odnos s starejšim otrokom, bila sem na robu prepada. In šele z uvedenim prvim obrokom goste hrane sem lahko odstranila en obrok mleka po flaški. Takrat pa se je odprlo. Lahko sem začela spuščat obroke flaške, ker je otrok dobival dovoljšno količino hranil v drugi obliki. To je bilo okoli petega meseca njegove starosti.

A. sem dojila do leta in pol in izkazalo se je, da nisem imela težave s premajhno količino mleka in niti ni imel zares intolerance ali alergije. Enostavno fizično ni uspel izsesati dovolj mleka iz mojih prsi, ker je bil tako zategnjen. Izkušnja z dojenjem v prvih šestih mesecih njegovega življenja je bila grozna za moje psihično počutje, me je pa ogromno naučila. Poleg določenih bolj neotipljivih zadev, npr. moje travme iz časa, ko sem bila dojenček, sem pridobila res ogromno znanja s področja dojenja. Kajti, da sem prišla do vseh zaključkov in ukrepov, sem res morala raziskovati. In ko ne veš niti kje začeti raziskovanje, moraš res raziskati VSE. Zato pa sem zdaj, po enem letu dela in urejanja, za vas pripravila priročnik za dojenje, kjer so notri z ilustracijami prikazane vse osnove, od katerih lahko potem naprej iščete rešitve. Da vam ne bo treba iskati v čem je problem na tak način, kot sem to morala jaz. Notri sem vključila vse najbolj pogoste probleme povezane z dojenjem, položaje dojenja in nasvete, ki sem jih ob svojem raziskovanju našla in jih kasneje tudi uporabila tako pri sebi kot pri drugih mamicam, ki sem jim pomagala. Sestavljen je tako, da je pregleden in preprost, saj vem, da v tem obdobju ni veliko kapacitet za neke poglobljene miselne zadeve. Sestavila sem ga zato, da vam pomagam prej iz teme in v prijetno dojenje. Da se boste čutile opolnomočene in kompetentne.

Upam, da sem vam s svojo iskreno pripovedjo dala vedeti, da se da, in da niste same v tem. Drage mame, čudovite ste.

Z Ljubeznijo;

Nina