“Soul fever”

Za nekatere otroke je šola mačji kašelj in tja hodijo z veseljem in navdušenjem. Delo v šoli, sploh v prvi triadi, jih veseli in jim ne predstavlja nikakršnega stresa. Ni pa vedno tako.

Šola za mojega otroka trenutno predstavlja velik napor. V bistvu je tako praktično že od začetka, kar je eden izmed glavnih razlogov moje izgorelosti lansko leto. Pa smo zgurali prvi razred in se naučili vse kar je potrebno – razen sedenja, kakopak. V drugi razred je šel vesel, sploh ker sem v bistvu kolebala med klasičnim šolanjem in šolanjem na domu. Moj otrok je zelo socialen, rad je v družbi in zato si je želel  ostati v šoli in prvih nekaj mesecev je bilo v redu. V šoli dobi pomoč in možnost odmika, za kar sem zelo hvaležna, ker prepoznavajo njegove potrebe in mu ponudijo možnost najboljšega izida. Ampak proti koncu prvega semestra, je postal naveličan in utrujen.

M. je zelo inteligenten fant z majhno kapaciteto za sedenje pri meru. Njegov svet je širok in posledično je v njem ogromno stvari, ki kličejo po njegovi pozornosti. Tako na primer, ko je v razredu čista tišina, on sliši vsak majhen premik, ki ga potegne iz fokusa. Hkrati pa ima težave s fino motoriko. Rezultat tega je to, da porabi ogromno truda, da stvari prepiše iz table in se loti dela. Kljub temu, da smo z njegovo učiteljico in specialno pedagoginjo v dobrih odnosih in vsi skupaj lepo sodelujemo pri podpori otroka, pa bi dejansko potreboval še več. Sploh v času, ko se stvari naberejo in se počuti kot pod plazom.

To se je začelo dogajati na koncu semestra. Je povsem običajen pripetljaj, ki se zgodi v bistvu pri večini otrok, ne glede na to ali imajo težave s pozornostjo ali ne. Pade jim zagon in fokus, izgubijo motivacijo. Le da pri nevrotipičnih otrocih to vseeno ne predstavlja tako velike težave. Pri nas se je začelo tako, da v njegovi beležki ni bilo zapisano kaj je za domačo nalogo. Si je zapomnil in je povedal, tako da je vseeno imel nalogo narejeno, večinoma. Ampak hkrati s tem ne-zapisovanjem v beležko se je začelo tudi ne-prepisovanje s table. Pravi, da prepočasi piše, da učiteljica prej pobriše, da je levičarka in on sedi v levem delu razreda in zato ne vidi,… Skratka, ves manjko sem v njegovih zvezkih zasledila po tem, ko mi je njegova učiteljica poslala mail, da bi mi s specialno pedagoginjo radi povedali kako gre trenutno mojemu otroku. Vedela sem, da se je malo upočasnil v zadnjih tednih in redno spremljam njegove zvezke in delo, ko jih prinese domov. Ampak tisti dan sem potem videla resnično koliko dela ima za nazaj neopravljenega.

Po pogovoru z otrokom sva se dogovorila, da nadoknadi in se je usedel za mizo, da bo delal, nakar je izpuhtel. Fizično je bil tam, miselno in duhovno pa je bil bog vedi kje, enostavno ga ni bilo. To se mu dogaja ob preobremenjenosti. Nikakor se ni uspel lotit zadeve in na koncu je prišlo do tega, da se je sredi jedilnice vlegel na tla in ni vedel kaj bi sam s sabo. Instinktivno sem nanj samo vrgla odejo, v katero se je zavil in bil tam. Na tleh, ovit na tesno in se nekaj premikal. Nakar mi kapne v glavo…

Ravno v tem tednu, ko se je vse to dogajalo, sem preko audiobooks aplikacije, ki jo, mimogrede, redno uporabljam že več let za “branje” knjig v prostem času (beri: med vožnjo, zlaganjem perila ali pospravljanjem posode), poslušala knjigo Simplicity parenting, Kim John Payne. Knjiga v bistvu govori o zmanjšanju navlake v otrokovem življenju. Ampak v njej je tudi poglavje o tako imenovanem “soul fever”stanju. Govori o tem, da starši prepoznammo kdaj bo naš otrok zbolel. Pri klasičnih boleznih, virozah in prehladih, otroku po očeh vidimo, da ni čisto “taprav”. Ampak ali opazimo tudi druge, ne telesne znake, da naš otrok ni najbolje? Nekaj dni po tem poglavju, sem sprevidela jasen znak tega stanja. Mislim, da bolj jasno kot zaostajanje z delom in ležanjem na tleh jedilnice zavit v mehko odejo ne gre. Bilo je kot da bi me s stop znakom treščil po glavi. Moj otrok doživlja Soul fever. Ko me je to prešinilo, sem mu samo nežno rekla…

” M., ali bi ti mogoče kakšne dva dni ostal raje doma?”

Ob teh besedah je moj otrok se zlil, zmehčal, kot maslo po tleh. Prav videla sem, kako je končno lahko spustil vse od sebe, vso napetost, ves stres. In bil je srečen in zadovoljen, da sem videla v njega. Ko je rekel, da bi rad ostal doma mu je šlo kar na jok. In tako sem tistega večera učiteljici napisala mail.

Doma je ostal dva dneva in v teh dveh dneh je nadoknadil popolnoma vse kar se mu je nabralo v šoli in naredil tudi vse sprotne stvari, ki bi jih delali v šoli v tem času. V teh dveh dneh je ustvarjal, pomagal, poslušal, se igral z bratcem, bil veliko zunaj, … Vse je počel in prav čutit je bilo, da se je napolnil in je z veseljem spet šel nazaj v šolo. In tudi ko je prišel v šolo, je bilo očitno, da ima več zagona za trud in delo in tako vidim, da sem se prav odločila in da to ne bo enkratni dogodek.

Srečna sem, da imam možnost otroka “povleči ven”, ko to potrebuje. Da sem doma in se mu lahko posvetim. Da so v šoli razumevajoči in podporni in predvsem za to, da je moj otrok dobil nazaj vase svojo življenjsko energijo preprosto s tem, ko je bil viden.

Preden zaključim bi vam rada še predala informacije, po katerih lahko prepoznate omenjeno stanje pri svojem otroku.

• Otrok se odmika v svoj svet bolj pogosto kot običajno
• Postane bolj razdražen in celo agresiven v odnosih
• Prekomerno oporekanje
• Nejevolja in izguba motivacije za vsakdanje reči
• Nezadovoljstvo, ki ga ne zna skumunicirati
• Izguba leska v očeh

Predvsem pa pri prepoznavanju duševnega stanja vašega otroka gre za to, da sploh veste za to možnost. Čudno, ampak včasih pozabimo na to, da so otroci tudi samo ljudje in tako kot mi, tudi oni doživljajo življenje z vsemi vzponi in padci. Pozabimo na to, da če odrasla oseba lahko postane izgorela, lahko to doživi tudi otrok. Tempo našega življenja, zahteve, prekomerna navlaka in konstantna senzorna obremenitev terjajo svoj davek in kot starši smo odgovorni, da svojemu otroku omogočimo razbremenitev.

Srčno vam priporočam, da si preberete omenjeno knjigo in da poskusite tako sebi kot svojim otrokom omogočiti življenje z manj kortizola in več čuječnosti.

Z Ljubeznijo;

Nina