Bojevanje

Spet sem pred neko prelomnico in po možnosti še vedno pred enako kot lansko leto.

Razpeta sem v dualnosti. Kljub vsemu znanju in zavedanju sem se zapletla v vitelj in bolj kot suvam, bolj je zategnjen. Naj vam razložim.

Večkrat si predstavljam sebe. Sanjarim o tem kdo in kakšna želim biti. A vse te ideje variirajo iz ene skrajnosti v drugo. Najbolj očiten primer tega je moja želja po prepoznavnosti.

Želim si, da bi me ljudje občudovali in si me želeli spoznati. Želim si biti znana po svoji miselnosti, borbi, uspehu, padcih,… Želim si biti znana in zdaj me ni sram tega priznat. A po drugi strani vsakič, ko dobim to priložnost, zlezem sama vase. Tako naprimer se je zgodilo na blogerski konferenci. Ko sem bila pripravljena na to, da zasijem, do trenutka, ko bi dejansko mogla. Takrat pa je bilo konec. V resnici sem siva miš.

Pa vam povem, da v meni bije konstanten boj. Ena stran mene praktično že kriči po spremembi in temu drastičnemu koraku, druga pa se oklepa verige kot da ji gre za življenje.

Nič ji ne zamerim, ker je njen občutek realen. Z naslednjim korakom bo delček prej-mene izginil. In kljub temu, da so vse moje predstave izvedljive in tako sijoče, da bi se človek vprašal kaj sploh še čakam, čakam.

Nisem prepričana ali izgubljam čas ali čakam trenutek, a dejstvo je, da vse skupaj postaja utesnjujoče. Trenutno sem razpeta med dvema bregovoma in ne upam se spustiti.

Sama sebe tlačim z nekimi predsodki o sami sebi. Sama sebi ubijam vero vase in sama sebe ustavljam pri napredku in tega se zavedam na dnevni ravni. Dobesedno čutim v vsakem delcu telesa, a vseeno prevečkrat grem preko tega občutka. Zakaj?

Ko bi vedela.

Rada bi bila znana. Rada bi bila znana po tem, da ljudem odpiram oči in jim pomagam stopiti naprej, kar je brutalno smešno, glede na to, da sama trenutno stojim na miru. Navidez. Saj vem, da ko bom čez leto dni pogledala na ta dan, bo vse drugače in to ravno zato, ker sem danes tukaj na tem mestu. A mi je težko.

Opazi se, predvsem pri moji pojavnosti v raznih medijih, ali bolje rečeno socialnih omrežjih. Tako se obremenjujem s to željo, da me blokira pri udejstvovanju. Kljub temu, da konstantno dobivam vesoljne brce v rit. Še kar.

Zakaj to delim z vami?

Prvo zato, ker me teži in ker je namen mojega bloga še vedno notranja rast. Moram deliti to, da lahko lažje zadiham in vidim vzorce, ki jih sicer ne bi. Samo premišljanje ne učinkuje. Drug razlog pa je to, da sploh kaj napišem. Ker me noro živcira, da se pustim ohromiti. Da si dovolim, da me strah ustavlja pri pisanju mojih misli, idej, težav in rešitev.

Čakam dan, ko bo moj um končno popustil svoj prijem in dovolil duši, da ga vodi do naslednje točke, kjer mu bo duša spet dovolila, da se preizkusi. Ampak v tem trenutku je um že več kot dovolj časa tukaj. Pa vse te navade in razni vzorci. Predolgo časa. Res jih ne rabim več. A v tem trenutku še nisem doumela kako naj jih v praksi spustim. Vsaj ne zares. Predstavljam si že kaj bi morala. A dejanja še ne sledijo.

V boju za prevlado nad bolj debilnim delom sebe vas pozdravljam.

Z Ljubeznijo;

(Ni) Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *