Categories:

Časovna stiska

Uradno sem zaposlena že dva tedna. To je prvič, da imam pogodbo, kjer sem dejansko zaposlena ne pa samo študent ali honorarni delavec.

Kaj lahko povem o delu? Našla sem se. Hitro sem se vpeljala v ritem, ki ga imam na delu. Uporabniki so mi pri srcu, vsak izmed njih mi ponuja nov izziv katerega z veseljem opravim, vsal dan znova. Vsak uporabnik je svoj človek kar me navdihuje. Pa ne da ne bi tega vedla že prej, zdaj vem to drugače kot prej.

Trenutna slaba stran dela je čas. Kot sem že v uvodnem delu napisala, je to moja prva zaposlitev. Pred tem sem imela časa še pa še. Ker tudi, ko sem delala, je bilo to v bližini in sem imela dejansko še celo popoldne prosto za karkoli sem želela. A takrat niti nisem znala cenit tega časa.

Zdaj pa delam v Ljubljani. Z delom končam takrat kot vsi ostali, kar pomeni, da grem tudi domov ob istem času. In ker imam slabe gume, je to po stari cesti. Domov pridem okoli pol petih, kar je praktično že večer.

Tukaj pa nastane moja težava. Kako najbolje izkoristiti čas? Da sem z otromom, s partnerjem, da obdržim kreativno življenje, da delam jogo, pišem,… Kako?

Edno pravim, da je vsak človek slej ko prej prisiljen narediti tisto kar je odlašal že toliko časa. Življenje je pač tako, da nas bo vedno znova in vedno bolj jasno opominjalo na to kar v sebi že dolgo čutimo, a namerno nočemo upoštevati. Na neki točki so te opomini že tako močni, da bolijo. A sama imam to srečo, da prej popustim in prisluhnem zares.

Sami dobro veste kolikokrat sem že omenila problem s časovno organizacijo. Zamujanje, hitenje, primankovanje časa,… Ja. Vse to. Lahlo se pohvalim, da v zadnjem času upoštevam čas. Ne zamujam in ni mi treba več hiteti, kar je samo zase že velik napredek. Samo še zadnja točka.

Želim se naučiti dobrega razporejanja časa, da lahko delam vse kar se da. Ker drugače preprosto ne bom srečna in zadovoljna v življenju. K temu pa najverjetneje spada nekaj odrekanj v smislu prioritiziranja potreb. Trenutno je na prvem mestu moj otrok in kreativnost. Preprosto zato, ker je to nekaj čemur sem prej posvetila največ časa, ki ga zdaj nimam na razpolago. Rada bi se naučila preklopiti na dom, ko do njega prispem. Da se lahko potem posvetim temu kar moje življe je potrebuje.

To mi predatavlja stisko.

Težko mi je, ker po dveh letih in pol konstantnega druženja s sinom tega ni več. Pogrešam ga. Ppgrešam to, da sva imela toliko časa, da nisva vedela kaj z njim početi. Ppgrešam to, da ga peljem v vrtec in pridem iskat. Pogrešam najino pot domov in igranje v parkih.

Za moža sem nekako navajena, ker ga tudi prej nisem veliko videla. Ampak opazim, da tudi tukaj primankuje. Ker enostavno zmanjka energije in to je nekaj, kar se ne sme pustiti kar tako.

Po.embno je, da v tem ponorelen svetu človek najde čas za družino, partnerja in tisto nekaj, kar ga veseli. Pomembno je, ker deugače ni smisla v življenju. Torej je moja naloga in želja to, da se naučim razporediti dan tako, da nikomur nič ne bo manjkalo in vem, da mi bo to tudi uspelo.

Ker ravno ta trenutek zdaj, s temi občutki, je tisti sprožilec zame kjer si rečem dovolj. Čas je za spremembo, ker če še malo počakam, mi bo življe je primazalo zaušnico. Potem pa si jo bom kar še sama.

Dragi moji, poskrbite za to, kar imate radi. Vzemite si čas, razporedite ga pametno. Ni ga neomejeno. Predvsem pa to naredite zdaj.

 

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *