Če ne spustiš balasta, ni prostora za cvetje, a ne?

Zadnjič mi je v glavo šinilo vprašanje v smislu “ali vsi ljudje vidijo globji smisel v svojem življenju” in ugotovila sem, da verjetno ne. Tako čudno se mi zdi, da bi človek živel samo tako, ker je pač rojen. Ampak opazila sem, da je ogromno ljudi, ki niti malo ne pomislijo na ta zakaj. Jasno, zato ker sta oči in mami skočila pod rjuhe. Ampak zakaj?

Bolj kot razmišljam bolj ne vidim smisla v tem. Kako lahko samo živiš brez da bi se vprašal kaj  je namen mojega življenja. Kako lahko samo delaš, ješ, spiš in se ti vse to zdi čisto navadno, ne vredno omembe. Ali pomisleka. Ne vem.

Sama sem v zadnjem času ugotovila precej razlogov zakaj. A jih težko opišem z besedami, ker jih pač vidim kot slike. Me je pa vse to zavedanje spravila pred nova vrata, ki terjajo od mene, da se losam nekaterih zadev iz svojega življenja, ki se jih oklepam.

Zadnjič sem pred lokalom videla sedeti žensko s pivom. Bila je že rahlo okajena in ob pogledu na njo sem doživela gnus. Pa ne zaradi nje same, ker mi je načeloma čisto okej žensk. Bolj zaradi slike v celoti. Predstavljala sem si sebe čez leta, da bi tako sedela in pila in zgrozila sem se nad tem. Sicer pijem res redko, a tudi takrat ko pijem, ne vidim več nobene koristi od tega. Niti mi ni všeč okus, niti efekt. Kaj šele končni rezultat naslednjega dne. Pa da ne bo pomote, ne pijem kot žolna, ker enostavno po dveh pivih že dosežem efekt, ki ga povprečen vrstnik po vsaj petih. Ampak ne vidim več smisla v tem. Res ne.

To je samo en primer. Kaaj pa je namen te objave? To, da se bojim za sabo pustiti tiste stvari, s katerimi se identificiram. Sama sebe. Ker sem v preteklosti pila, ker sem kadila, ker sem imela rada neko glasbo, ker sem imela nek stil… Vse take stvari, ki sem jih počela v preteklosti in so sestavljale mene, se bojim pustiti za sabo. Zato, ker nekje v meni bije boj med tem kdo sem in kdo sem bila. Zato ker ta “bila” ustraja, da mogoče brez nje ne bom več nihče. Zato, ker kaj pa, če te stvari še vedno nekako potrebujem?

Močno in trmasto glavo imam, stara navada je železna srajca, pravijo. Ne razumem kako lahko dovolim sebi, da živim naprej, ne da bi pustila za sabo tisto kar mi ne služi. To me potemtakem spravi v enak položaj, enako življenje, ki ga živijo tisti, ki se nikoli ne vprašajo zakaj so sploh na tem svetu. Najbrž se mi varuhi smejijo in se držijo za glavo ob tem, ko točno vidim kaj ne sodi več k meni. Ko vidijo, da žal v mojem življenju ne bo več dolgo prostora za nov razvoj, če ne bom izločila vsaj eno pest navlake.

Ampak veste kaj, s tem razmišljanjem in to objavo mislim, da se moj čas končno bliža. Da bom končno začela več dajati na to kar sem kot na to kar sem bila in bom lahko spustila balast. Ker eno vem zagotovo. Alkohola res ne rabim v svojem življenju. Cigareti me tudi že malo motijo. Pa tudi določene ostale stvari in aktivnosti, ki samo vzemajo čas tistim, ki bi jih res rada počela. Že samo, če pogledam koliko izdelkov bi lahko naredila, če bi namesto brskanja po instagramu vzela v roke svoje orodje. To mi da za misliti, da zapravljam svoje življenje in kako zelo je v resnici dragocen čas na Zemlji.

Vedno bolj me zanima, kdo bi lahko bila, če bi resnično poskrbela za to, da sem. Da sem v tem trenutku, brez vseh vzorcev, navad in razvad. Predstavljam si veliko bolj pisano in svetlo sliko sebe, ki samo čaka, da jo aktiviram.

Pa ti? Se vprašaš kdaj zakaj neki živiš? Čutiš v sebi, če ti nekaj ne služi več in kaj potem s tem narediš?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *