Categories:

Daj času čas

Zadnjič med sprehodom s PUM-o, sem uvidela mnogo stvari, ki sem jih do takrat le bežno zaznavala. Danes pa bi rada z vami delila dve, povezani med sabo.

Ko sem pri šestnajstih letih prvič zavestno zaznala, da svet ni le splet dogodkov in da poleg fizičnega obstaja tudi energetsko, sem to znanje delila z vsemi, ki so se mi zdeli informacij vredni. Svoje na novo pridobljene poglede sem delila s tistimi, za katere sem mislila, da bojo z njimi tudi kaj naredili. S tem razmišljanjem sem delila svoja spoznanja še dolga leta v pričakovanju, da bom nekomu pomagala hitreje priti do neke točke zavedanja, ki sem jo sama pridobila z brskanjem po raznih virih. Želela sem jim pokazati bližnjice do znanja, za katerega sem sama porabila kar nekaj let. Vedno z nekim pričakovanjem.

Potem pa me je prešinilo, da sem pozabila na enega pomembnejših faktorjev, čas. Iskreno, da sem prišla do nekih večjih povezav med informacijami, sem potrebovala vsaj dve leti. Brez tega časa bi bilo vse znanje nesmiselno, nepravilno. Ne vem točno zakaj sem mislila, da bi lahko moje govorjenje nekomu prihranilo toliko časa. Nekaj že, a ne toliko.
Moja želja je to, da moje znanje nekomu olajša pot do zavedanja nečesa višjega. Lahko bi rekla, da je to kar moj življenski cilj. A včasih je premalo podlage in preveč informacij, da bi bil um sposoben to sprocesirati v nek logičen zaključek. Kar predstavljajte si uro pri pouku, kjer vas profesor kar obsuje z nekimi novimi termini. Hitro se zgodi, da izgubite koncentracijo in zanimanje, da pozabite pol pomembnih informacij ali pa da informacije pomešate. Tako sem se spomnila na stavek, ki sem ga slišala nekoč na skupinski meditaciji. Poti do razsvetljenja je več. Vsak sledi tisti, ki najbolj ustreza njegovemu tempu. In tako je.

Skupaj s tem sem spoznala moč tišine. K temu spoznanju mi je najbolj pomagala knjiga mojega favorita P.C., ki sem jo prebrala pred kratkim. Vse njegove knjige požiram kot za šalo in med branjem v glavi vidim celotno dogajanje. Ta knjiga govori o romanju po Jakobovi poti, kjer vodnik uči romarja o Tradiciji reda RAM. Med potjo vodnik uči tako, da mu na nek način da čas, da sam pride do svojih zaključkov. Te kadre sem v glavi videla tako otipljivo, da sem začela tudi sama prakticirati to tišino. To sem prvič ugotovila, ko sem se s K. iz PUM-o pogovarjala o nekih podobnih stvareh kot sem jih prebrala v knjigi in sem videla, da je za tisti trenutek bilo dovolj informacij. Videla sem, da ni še točno razumela o čem ji govorim in da nikakršno nadaljno govorjenje ne bo pripomoglo k temu razumevanju. Takrat sem začutila potrebo po tišino. Presenetilo me je, da ob tem nisem čutila nič slabega. Ob tej tišini mi ni bilo mučno, nič ni obviselo v zraku, nisem čutila potrebe po tem, da bi govorila karkoli drugega. Preprosto pustila sem prostor in čas, da se moje besede usedejo.

Včasih na naši poti je tako, da je informacij preveč in so posledično lahko kvečjemu v napoto kot v korist. Včasih ne vemo kaj naj bi od njih sploh odnesli. Morda jih celo pozabimo. Tudi sama sem jih. Tekom mojega učenja o človeški duševnosti, energiji in stvarnosti našega življenja, je moja notranja rast izbrala svojo pot, svoj tempo. Kar nekaj prejetega znanja je poniknilo nekam v mojo podzavest, spravljeno za kasneje. Dotično je izbruhnilo spet na dan, ko je bil čas pravi, ko je bilo dovolj predznanja, skratka v pravem trenutku. To se dogaja še vedno.

Verjamem, da nič v življenju ni samo tukaj. Vse ima svojo funkcijo, v to sem globoko prepričana. Le da neka višja sila dirigira o poteku dogodkov tako, da je kar najbolje za vsakega izmed nas. Zato srkajte informacije iz brezmejnega znanja Vesolja. Na neki točki bojo dobile svoj smisel.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *