; Družina

Danes je dan družine, ta teden je teden družine. Za to priložnost se bojo še otroci v vrtcu pogovarjali o družini. Bilo bi škoda, da ne bi tudi sama dodala svoje kapljice v kozarec.

O družini smo se učili v osnovni šoli pri etiki. Verjetno že prej, a tega se spominjam. Vem, da družine delimo ne več skupin. Na razširjeno, nuklearno, enostarševsko, … A uradna definicija za družino je nekaj v smislu otrok in starš oziroma skrbnik.

Ljudje živimo v različnih družinah. Sama sem odraščala v tisti najožji obliki družine; mama, oče in otrok. V mojem primeru smo bili trije. Z babicami, dedki in ostalimi člani nisem imela kaj dosti stika, vsaj ne tistega pristnega, kot ga prikazujejo v filmih. Dostikrat mi je bilo žal, da nisem bila bolj blizu z ostalimi, a tako je pač bilo. Sem pa poskrbela, da Mars bo imel stik s svojimi babicami in dedki, zato ker sem se sama počutila precej prikrajšano.
Na splošno sem se v svoji družini, primarni družini, počutila v redu. Ljubljeno, večinoma tudi sprejeto. Razen v obdobju pubertete, ko me najverjetneje nihče (vključno s sabo) ni razumel.

Kaj pa vidim danes?

Svojo družino sem si ustvarila precej zgodaj, glede na neko povprečje v mojem kraju. Pri dvajsetih letih sem rodila sina in nastala je družina. Živeli smo v hiši, učili smo se skupnega življenja, nege in ljubezni v popolnoma novi obliki. Velikokrat je bilo težko. Tako težko, da bi najraje vse spakirala in zbežala stran. Tako težko, da ne bi niti preveč razmišljala o tem. Sem se pa iz vseg tega naučila veliko.

Mlada sem postala mama, mlada sva z možem ustvarila družino. Dovolj mlada, da nisva najprej ustvarila štalce. Pa mi ni niti malo žal. To je bila moja globoka želja in srečna sem. Rada pa bi se naučila še več.

Družino si predstavljam kot skupnost, v kateri se vsak član počuti varno. Predstavljam si jo kot skupnost, kjer si med sabo zaupajo, so sproščeni in skrbijo drug za drugega in skupno okolje po svojih najboljših močeh. Družino si predstavljam kot varen pristan, ko gre vse narobe. A vem, da ni vedno tako. Že pri nas ni vse popolno. S partnerjem se znava skregati, stanovanje zna biti vse prej kot prijetno, včasih se derem in nisem sposobna nuditi sproščenega okolja. Učim se še. Učim se biti najboljši človek, kar sem lahko. Učim se skrbeti za družino tako, da bomo vsi zadovoljni. Počasi začenjam zaznavati tisto pravo mero skrbi zase in za druge, ker kot rak vse preveč dajem prednost vsem ostalim. Zato sem kdaj nenamerno ravno nasprotje tistemu, kar si želim biti.

Želim si, da bi člani moje družine čutili vedno, da sem tu za njih, a ob enem si želim, da bi znala kdaj tudi najprej poskrbeti zase. Želim si, da se ob tem ne bi počutili odrinjene, tako nekako se plete po moji glavi. Za svojo družino si želim, da smo vsi skupaj srečni in zadovoljni. Družina je zelo pomembna za človeka. Lahko nam prinese veliko a tudi veliko odnese. V tem trenutku se spominjam nekaj ljudi, katerih družina, primarna družina, se je razdrla. Težko je, pa naj bo razlog kakršen koli.

Rada bi povedala samo to, da je popolnoma vsak član družine dolžan delati po svojih najboljših močeh in znanju, da je vsem prijetno. Ni važno kakšnega počutja, zdravja ali mišljenja si. Družina je vredna več kot zlato in ti si tisti, ki veliko pripomore. V dobro in slabo smer. Odloči se in delaj dobro. Življenje bo postalo mnogo lepše. Življenje bo dobilo več smisla in kar je še najpomembnejše, ljubezen bo živela večno.

Z Ljubeznijo

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *