Categories:

Introvertnost vs. ekstrovertnost

Imam prijateljico še iz osnovne šole, ki je ekstremno introvertna. Vedno po pouku je komaj čakala, da pride domov in se skrije v ljubeč prostor svoje sobe, kjer si bo lahko napolnila energijo. Jaz pa sem bila popolnoma drugačna od nje, zato sem bila velikokrat nanjo celo jezna, ker se ji preprosto ni dalo družiti.

Jaz na drugi strani, sem po pouku rada bila v družbi. Na splošno sem bila precej bolj ekstrovertna kot obratno in sem svojo energijo napolnila tako, da sem predavala o svojem razmišljanju ostalim. Če dobro pomislim, sem bila taka že v osnovni šoli, že od nekdaj. Zadnje čase pa se počutim drugačno.

Zdi se mi, da po druženju, ki traja več kot dve uri postanem popolnoma izčrpana. Zdi se mi, kot da osebe iz mene črpajo energijo in grem na koncu lahko samo še spat. Zdaj pa se mi po glavi poraja vprašanje… Sem sploh kdaj res bila ekstrovertna?

Bolj ko sem razmišljala o tem, več utrinkov iz preteklosti sem dobila v glavo in nekako sem prišla do ugotovitve, da je bila vsa ta moja ekstrovertnost bolj način in pot do pripadnosti. Vedno sem bila rada glasna, vedno sem izražala svoje mnenje. Vedno sem bila rada v družbi in dobro sem se počutila, če sem razglabljala o meni zanimivih temah. Po druženju nisem opazila svoje energije, ker sem bila preveč napolnjena s tujo. Je možno, da sem ekstrovertnost igrala ali pa se ljudje lahko tako močno spremenimo z odraščanjem?

Že nekaj let mi ni do pretirane družbe. V skupini večih ljudi sem raje tiho in nekako ne najdem svojega prostora. Imam nekaj prijateljev, ki jih lahko preštejem na prste ene roke, pa še dva mi ostaneta prazna. S temi osebami se lahko družim in pogovarjam, a se po tem vseeno počutim utrujeno. Vedno bolj opažam, da potrebujem več časa zase. Svoj mir in tišino v kateri lahko delam tisto, kar me navdihuje in dela mene.

Ravno ta zadnja beseda pa je razlog, da mislim, da je bila vsa ta ekstrovertnost nekaj igranega. Namreč šele pred kratkim, recimo temu v zadnjih treh letih, sem postala bolj jaz. Ves pretekli čas pred tem sem bila nekdo, ki se je spreminjal glede na zahteve, pričakovanja in potrebe drugih ljudi. Svojih interesov nisem preveč cenila, ker me je bilo konstantno strah, da ne bom sprejeta. Ponavljala sem za drugimi, se pretvarjala, da me zanima in mi je všeč nekaj kar mi niti približno ni bilo in tako naprej. Zdaj pa, ko sem se odločila, da ne bom več suženj družbe, sem spoznala introvertnost. In zdi se mi precej bolj blizu. A vseeno v manjši obliki, kot je introvertna v uvodno omenjenem stavku moja prijateljica.

Ne vem, ali je to faza, materinstvo, odraščanje ali jaz sama. Vem pa, da ljudje nismo le črno in beli, ampak smo grajeni v dimenzijah. Predstavljam si, da je enako tudi s tema dvema lastnostima. Zato se zadnje čase bolj posvečam sebi in poslušam svoje potrebe, ker je dejansko moje razpoloženje zelo odvisno od njih. S tem pa razpoloženje ljudi okoli mene. Predvsem v ožjem krogu.

Kaj vi mislite? se lahko oseba tako zelo spremeni ali je bolj logično to, da se prej sploh nisem poznala? Se ti počutiš bolj ekstrovertno ali introvertno? Po čem to zaznavaš?

Z ljubeznijo;

(Ni)Si

 

P.s.: Draga moja zvesta prijateljica. Zdaj te razumem in mi je žal, da sem bila po tiho jezna nate. Rada te imam!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *