Categories:

Jeza, človek in telesa

Še malo raziskovanja me je pripeljalo do še dodatnega znanja o jezi.

To zatiranje jeze se po navadi začne v otroštvu, ko starši ne vedo kako naj reagirajo na te močne občutke. Predstvljam si, da ni ravno prijetno poslušati dretja in gledati histerije. Predstavljam si to v živo, ker se tudi moj sin kdaj sooča s podobnim.
Spomnim se kako so na njo reagirali moji starši. Mami je ignorirala moje izpade, kar sicer ne bi bilo nič slabega, če bi me po tem vodila v pogovor in mi nudila pomoč z razumevanjem dogajanja v meni. Oči pa se mi je samo smejal, ker sem mu očitno bila pač smešna. Kakorkoli že, nihče mi ni pokazal kako naj na ta občutek v sebi reagiram in zdi se mi, da je zdaj skrajni čas, da se naučim tega- sama.

Pri otroku se jeza pojavlja, ko se mu nekaj ne zdi pravično. On ne razume vedno zakaj mu ne dovolimo sladkarije, zakaj ne sme po cesti skakati kar po svoje ali pa preprosto zakaj se ne more igrati z vsemi stvarmi, ki mu pridejo pod roke. Otrok se uči in uči se tako, da raziskuje. Tukaj pa je tudi odkrivanje mej, ki mu jih postavljajo starši. Včasih se te meje otroku pač ne zdijo pravične in postane jezen. To vse je popolnoma normalen proces starševstva in vzgoje, a veliko staršev pozabi na ključno točko v razvoju do duševno zdravega posameznika. Starši se odzovemo na otrokovo žalost, veselje in strah. Kje pa je prostor za jezo?

Mislim, da problem in rešitev ležita kar v nas samih. Iskreno, koliko odraslih pa se zna dobro soočiti z jezo? Koliko nas v situaciji razume, resnično razume za kaj gre? Zato mislim, da sem se ravno v pravem času začela učiti svojega dela razumevanja svojih lasnih občutkov. Zato, ker sin še ni prišel do te točke, kjer bi bila njegova jeza res očitna. Saj se je že pokazala trma, a besa in jeze, tega še ni bilo. Čutim, da bo kmalu tudi to prišlo, zato sem sama sebi postavila vprašanje.

Kaj potrebujem jaz, ko sem jezna?

Moj ego potrebuje pravico. Potrebuje, da se tistemu, ki mi je naredil to krivico povrne. Z besedami, z glasom, z nekontrolirano jezo, ki bi lahko podirala zidove in povzročala prave potrese. Po drugi strani pa potrebuje samo nekoga, ki bi pomiril mojega duha.
Moj um potrebuje tišino, da lahko mirno razmisli o pravicah in krivicah. Da lahko omogoči telesu normalno delovanje, brez nadležnih impluzov.
Moja duša pa potrebuje mene v celoti. Potrebuje vseh pet teles, ki jih nosim v tem življenju, da mi lahko pomaga naučiti se te pomembne lekcije.

Kako pridem do te sinhroniziranosti z vsemi telesi in kaj sploh so ta telesa?

Nekoč pred leti sem bila na predavanju v Novi Akropoli, kjer sem se spoznala s petimi telesi, ki sestavljajo človeka. Večino ljudi pozna samo fizično telo. Nekateri so slišali še za mentalno in energijsko telo, a obstajata še dva. Wisdom body in Bliss body, ki nekako ne vem kako bi jih prevedla v sloveščino. Zase si predstavljam izraz za te dva, a vendar nisem dovolj prepričana o pravilnosti pomena, tako da naj ostane pri angleški verziji. Ta telesa sestavljajo celotno našo bit. Sinhroniziramo jih najbolje z meditacijo, sprehodom v naravi, zdravim slogom življenja in športno aktivnostjo.

Sama sem se spet vrnila k meditaciji, a še kar ne meditiram redno. Ne vem zakaj ji ne dovolim, da me vsak dan prisili k sebi. Očitno se še nisem dovolj naveličala svojega starega sloga življenja (kljub temu, da ga imam v resnici več kot čez glavo). V naravo hodim s sinom, a bi morala hoditi tudi sama in večkrat, da bi se moje srce spet nazaj odprlo. Moja fizična aktivnost je joga, ki pa jo spet izvajam premalokrat.

Zdi se mi, da bi se poleg učenja kontroliranega izražanja jeze morala naučiti tudi popolnoma na novo živeti, ker mi ta slog ne odgovarja več. Počutim se, kot da sama sebe zatiram pri nadaljni rasti, ke se zadržujem v načinu, ki sem ga živela pred leti.

Zato je skrajni čas. Da se naučim zase, za družino, za vas.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *