Kaj se dogaja za štirimi stenami

Včeraj sem na Instagramu naredila vprašalnik o mojem blogu. Med drugim me je zanimalo tudi, če bi kdo rad s svojim zapisom sodeloval. To je nekaj, kar bi rada počela. Omogočila ljudem, da se izrazijo skupaj z mano. Nabralo se jih je kar nekaj in resnično sem srečna, ker verjamem, da ima vsak izmed njih nek delček, ki ga moj blog potrebuje; Prav od njih.

Za prvi dan vam delim zgodbo T., ki jo bom objavila kot trilogijo, da bo dovolj časa, da se usede v misli.


 (Tjaša Vatovec, 20)


SKRITO ŽIVLJENJE ZA ŠTIRIMI STENAMI

Verjamem, da se bo marsikdo sedaj vprašal, čemu bi jaz govorila o svojem življenju. Pa bom. O njem bom javno govorila zato, ker sem prestala težko obdobje od katerega sem veliko odnesla. Moj cilj je pomagati in razumeti druge, tako, da hkrati vabim vse, ki imate kakršnekoli težave, da me kontaktirate.

Imela sem kakšnih devet let. Brezskrben otrok, ki je takrat obiskoval še osnovno šolo. Živela sem na kmetiji, skupaj z mamo, očetom, sestro ter bratom. Kasneje sta se nama pridružila še dva bratca.

Moj vsakdan med šolskim letom je potekal nekako takole. Zjutraj sem vstala, šla z avtobusom v šolo, običajno sem se vrnila domov okrog 12.30. Doma sem se preoblekla, uredila šolske obveznosti (domačo nalogo,…). Ko sem končala, sem šla pomagat ostalim. Moje delo takrat ni bilo naporno. Večinoma je obsegalo zalivanje rož, z mami sem šla večkrat nahranit živali, kar sem takrat-priznam-delala z velikim veseljem. Nato sem postorila še lažja dela okrog hiše.

V družini nikoli ni bilo večjih problemov. Vedno smo se razumeli, ne ravno najboljše ampak lahko rečem, da se nikoli nismo kregali. Do nekega “posebnega dne”.

Še danes, 11 let kasneje se sprašujem zakaj je bil ta dan drugačen. Bil je namreč dan, kateri je zaznamoval moje otroštvo in najstniška leta. Takrat mi ni prišlo na misel, da se lahko nekega jutra zbudim v sončen dan. To bo dan, kateri mi je za vedno spremenil življenje.
Kot devet let staremu otroku, mi svet ni bil še povsem jasen. Veliko stvari je, ki jih takrat še nisem razumela. Roko na srce, mi jih tudi ni nihče razložil. Z izjemo šole, kjer so nas učili seštevati, brati, pisati,… A jaz sem vedno hotela več. Postavljala sem si mnogo težja vprašanja- “zakaj…”. Po dogodku tega dne, je bilo teh vprašanj še mnogo več.

Ob 12.30 sem prišla domov s šolskim avtobusom. V sobi sem odložila torbo, se preoblekla in stekla ven. Spomnim se, da je bilo to enkrat maja meseca. Prišla sem iz hiše, hodila sem proti garaži. Začela sem upočasnjevati korak, saj sem slišala glasno očetovo dretje. Rahlo prestrašena in nekoliko zmedena sem z očmi po dvorišču iskala brata, sestro ali mami. Takrat nisem našla nobenega. V strahu sem odprla vrata garaže, kjer sem zagledala mami in očeta. Oče je glasno kričal na mami. V njenih očeh sem takrat prvič videla solze. Nič mi ni bilo jasno. Zakaj dretje, zakaj kreganje, zakaj vse besede, za katere so nas v šoli učili, da so “grde besede”. Takrat sem tudi te prvič slišala. Spoznala sem, kaj so to “grde” besede. V navalu besa, me je oče zagledal na vratih garaže. Ne spomnim se točno kaj mi je takrat rekel, a vem da me je zabolelo in zelo prestrašilo. Spustila sem vrata in stekla v sobo. Zaprla sem vrata spalnice in se sesedla na tla. Noge me niso več držale. Tudi po mojem licu je takrat potekla prva solza. V njej je bilo videti žalost, strah, bolečino, zmedenost,… Upala sem, da oče ne bo prišel v hišo, ker me je bilo na smrt strah njegovega obnašanja. Vendar sem upala zamanj. Slišala sem, kako prihaja v hišo. Vem, da sta bila nekje v hiši tudi brat in sestra, to predvidevam po njegovih besedah: “kam ste se skrili, pi*…?!!”


Vsak človek ima svojo preteklost. Vsi smo šli skozi takšne in drugačne izkušnje, ki so nas zaznamovale. Večino njih ne delimo, ker so preveč boleče, pre težke. So pa stvari, ki ne bi smele biti tabu.

Delimo Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

P.s.: Nadaljevanje zgodbe najdete TUKAJ.