Categories:

Kaj se je zgodilo z mojim pisanjem ob novi spletni strani

Iskreno, ko sem prišla na idejo o lastni spletni strani >to< ni bilo to kar je. Predstavljala sem si čisto drugače in v glavi je izgledalo veliko bolje. Resnica pa je, da nisem niti malo zadovoljna.

Poleg samega izgleda me matra tudi to, da se je porušil cel sistem. Kar na enkrat sem začutila večjo obveznost do svojih objav, ki pa je sprožila ravno obraten efekt… Blokado. Namesto, da bi moje delo vzcvetelo, sem se znašla za kupom vprašanj in brez odgovorov. Moje pisanje ni več izhajalo iz mene ampak od mene in tu je nekakšna razlika.

Ko pišem iz sebe izdajam skrivnosti. Skrivnosti življenja, ki jih vidim skozi svoje oči. Ko izhajam iz sebe prikažem svojo zgodbo in z njo želim nekaj dati tudi drugemu. Ko izhajam iz sebe so moje besede tekoče in moje misli čiste in to je tisto, kar si žlim. Zdi se mi, da sem pozabila na namen tega bloga. Toliko truda sem vložila v nekaj tretjega (kot je oblikovanje moje lastne spletne strani za oči drugih), da se je vse ostalo v okviru sesulo.

Namen tega bloga je, da si lajšam dušo in širim ljubezen, ki jo ob tem dobim.
Občutim veliko stvari, ki jih še ne razumem, a vseeno imam kar nekaj znanja (si mislim) in včasih je to zelo obremenjujoče nositi samo zase. Čemu potem vse to? Zakaj bi dobivala vse te priložnosti, če ne zato, da jih delim še naprej?
Občutim tudi strah. Strah pred nesprejemanjem mojih občutij. Včasih se ustrašim, da bi me imeli za noro, ko vse to vidim. -Ja, vizualni tip sem. Tudi glasbo se da videti.- In tako zapravljam svoj potencial. Fino…

Pa koga neki briga?
Koga neki briga kaj jaz pišem. Samo eno vrtenje v krogu in razmišljanje kaj si bo pa ta pa ta mislu o tem pa tem stavku/ideji/načinu/barvi/vremenu/… Kaj si pa bo? Koliko pa jih sploh je? Zakaj pa so tukaj?
Zaradi MENE. Ne zaradi njihovih znanj, zaradi mojih. Ker jih zanima moja zgodba, tista, ki izhaja iz mene. Ne tista ena, prilagojena za neKOGA (briga), ki ga sploh ni še tukaj, morda. Zakaj že? To je moj blog in jaz sem njegov bloger in midva lahko ustvarjava kar midva hočeva in koga briga. Ker drugače tako ali tako nima smisla. Zakaj bi pisala o notranji rasti, če pa se iz zgoraj naštetih razlogov podzavestno usmerjam v zunanjo rast. To ne deluje. Te še ne razumem.

Rada bi, da moj blog spet to postane. Da postane to in še marsikaj drugega, ampak pod mojimi pogoji. Za uresničevanje lastnih želja, pa naj se to na prvi pogled sliši (a vidiš) še tako sebično. Konec koncev ga drugače ne bi bilo in tudi umira ravno zato. Tega pa si resnično ne želim in posledično ne bom dovolila.

Nova spletna stran je res nov začetek. Vse skupaj je čisto drugače. Imam veliko več možnosti, ki pa jih ne uporabljam. Vrnitev k pisanju iz mene je prvi korak za izkoriščanje mojih potencialov in teh možnosti. Vesela bom, če boste ostali z mano v tem čudnem obdobju, ko še iščem kaj in kako bi dejansko rada da stran izgleda. Ni pa vam za zameriti, če ne boste. Odločite se po lastni volji.

Čas za nov začetek; Zimski Solsticij in vrnitev svetlobe. Prazniki.

Z Ljubeznijo;

NiSi

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *