Kako gledam na lepotne posege

O sprejemanju lastnega telesa sem že nekaj govorila. S poglabljanjem v temo pridem do raznih lepotnih operacij in ostalih načinov za umetno izboljšanje zunanje podobe.

Tukaj je moje mnenje precej razcepljeno.

Večinoma sem pristaš tega, da ima vsak  možnost vzljubiti samega sebe kot točno takega kot je. Pot sicer ni preprosta in lastno sprejemanje se ne začne kar čez noč, a mislim, da imamo vsi to možnost.

To je le moje mnenje in ljudje smo si različni. Niti en ni enak drugemu in narobe bi bilo, če bi svoje mnenje štela za edino pravilno resnico. Tako jaz mislim.

Verjetno je tam zunaj nekdo, ki si niti približno ne more predstavljati mojih besed. Morda nekdo že vsaj polovico svojega življenja trpi točno zaradi enega dela svojega telesa. V tem primeru se mi zdi edino logično, da naredi tisto nekaj, kar mu bo pomagalo k sprejemanju samega sebe.

Sprejemam lepotne operacije/popravke -do neke mere.

Vsak ima pravico do tega, da dela s svojim telesom kar si sam zaželi. Če oseba to potrebuje zato, da ji bo v lastni koži bolj prijetno, potem je tudi ta korak lahko pravi do notranje rasti. Ne le sprejemanje samega sebe pod vsakim pogojem.

Resnično. Kam bi pa prišli, če bi se sprejeli vedno in povsod v celoti? Predstavljam si, da bi naša notranja rast izgubila svojo funkcijo. Če sem zadovoljen v celoti sam s sabo nimam več kaj izboljšati, kajne?

Torej, če je kakršen koli lepotni poseg zate velik korak k lastnemu boljšemu počutju, zakaj ne? Pa naj bojo to podalšane trepalnice, popravljen nos ali povečane dojke. Ni važno. Še vedno gre za tvoje telo in tudi, če si se odločil za popravilo je to sprejemanje, po svoje. Sprejel si dejstvo, da nisi zadovoljen.

Le to imej v glavi, da ostaneš ti, ti. (Ob tem stavku se spomnim slik žensk, ki so res pretiravale) Vse ima neko mejo.

Kako pa vi gledate na razne lepotne posege? Imate kakšen del telesa, ki bi ga morda popravili?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si