Categories:

Kako je biti mama dvoletnika

Biti mama je veličasten naziv, katerega pomen ne moreš razumeti vse dokler sama ne postaneš to.

Biti mama je naporno. Od prvega trenutka, ko se v tebi začne razvijati življenje, ne veš točno kaj se bo zgodilo naslednji dan. Nič več ni predviljivo in nič več ni po ustaljenem redu, ker se v tebi nekaj razvija. Vse se začne na začetku.

Biti mama je zahtevno, ker dobiš v roke bitje, ki je del tebe, a ob enem ni. Bitje, ki kot edino komunikacijo pozna le jok in ti moraš razvozlati kaj ta jok trenutno pomeni. Včasih ti uspe in nadvse si srečna, včasih ne pomaga in nimaš pojma kaj zdaj. S časoma pa se navadiš in začneš ločevati posamezen jok od drugega in postane malo lažje. Takrat je instinkt zelo močan. Nihče drug ne pozna tvojega otroka tako kot ti sama.

Povezanost med otrokom in mamo se začne tam, kjer se začne vse. Na začetku. Mama po navadi vzljubi to bitje še preden ga prvič čuti. Že ideja o tem, da v tebi bije še eno srce je edinstvena. Skozi nosečnost se ta povezanost le še veča. Začutiš, da bi za to bitje dal vse na svetu in ga ljubiš. Ljubiš zelo. Potem pa se rodi in končno ga držiš v rokah. Morda si blažena, morda jočeš. Morda si tako utrujena od poroda, da ne čutiš nič. Morda pa se sploh še nisi zbudila in dete leži na tvojih prsih, ker so ga tja postavili zdravniki. Morda. Vsaj pol toliko možnosti je, kot je žensk na svetu. Vsaka je imela svojo izkušnjo in vsako novo bitje je novo bitje v pravem pomenu besede.

Dojenček počasi raste in še vedno se čuti ta povezava. Dojenček še ne zaznava samega sebe. Sploh v prvih treh mesecih se še vedno počuti del matere in tako se ta povezanost ohranja. A otrok raste in začenja spoznavati okolje in sebe. S tem spoznavanjem pa pride tudi samostojnost in ločevanje matere od sebe. Sta dve različni osebi.

V tem obdobju se zdaj zelo opazno nahajava z Marsom. Razlog zakaj tako malo pišem o svojem sinu je to, da se zadnje čase počutim kot res slaba mama. Počutim se nemočna proti dvoletniku, ki razume ogromno in točno ve na kateri gumb naj pritisne, da bo dobil željeno. Ob tem obdobju so moji živci hitro načeti. Ob tem pa se prevečkrat zaderem. Enostavno izgubim vse vajeti, ker mi ne gre v račun, da je dvoletnik že šestnajstič splezal iz postelje in za vsakič, ko mu rečem naj se vrne, on glasno reče ne. Ko se situacija tolikokrat ponovi, ti pa ne najdeš in ne najdeš rešitve, imaš vsega dovolj. Potem pa se sekiraš, ker si neznansko slab starš, ker se na otroka zadereš “dovolj”…

Ob tem obdobju veliko jokam. Jokam, ker se počutim nemočno, jokam, ker na sebi občutim krivdo. Jokam, ker me prizadane, da me podi stran. Ni mi jasno kako, ampak točno ve kaj pali na meni. Ve, da sem čustvena oseba in, da ga imam zelo rada. Ve, da če mi bo rekel: “mami pejt stan, aaadiiijooo”, da bo zadel na mojo šibko točko kjer se bom zlomila.

Težko je. Trenutno se res ne počutim povezano s svojim sinom. Zato tako malo pišem o njem. Dejstvo je, da sva oba močna karakterja. Trmasta in čustvena, a vsak v svojo smer. Zavedam se, da se imava rada bolj kot besede opišejo. Pa vseeno. Občutek je beden in komaj čakam, da mine.

Živim za trenutke, ko čutim njegovo lice na mojem, za trenutke, ko me male rokice poiščejo in primejo. Za trenutke, ki jih deliva in sva srečna. Čim več tega prosim.

Medtem pa naj delam še naprej na samokontroli, notranji moči, povezanosti in ljubezni.

Iskreno Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

P.s.: Te objave skoraj nisem zapisala, ker je tako težko priznati. A verjamem, da za vsakim priznanjem sledi nov pogled. Vsak nov pogled pa prinaša nove rešitve.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *