Categories:

Kako si? (Ok je, če kdaj nisi)

Urška Bitenc za moj blog



SVOBODA IN SRAM

Vsakemu izmed nas občutek svobode podoživi ob svoji priložnosti. Vseeno pa nam je skupno to, da se svobodni počutimo ravno takrat, ko smo spočiti ter na ‘naših hrbtih’ ne nosimo ničesar. Svobodne se počutimo takrat, ko smo sproščeni. Ker pa dandanes ta sproščenost pride vse redkeje in redkeje, se tudi svoboda nekako umika iz naših življenj. Kdaj si se nazadnje počutil/a svobodno/a?

Če si pustimo biti svobodni – da, svoboda je zame zavestna odločitev – to dobro vpliva na vse plati našega življenja. In svobodni smo takrat, ko se odločimo da stres, norme in nesmiselna pravila ne bodo več prišla blizu našemu duhu. Svobodna sem, ko si pustim da čutim, ko si pustim da živim. Ko se razgalim, ko sem golo. Svobodna sem, ker se v celoti sprejemam. Že sama telesna golota te postavi pred to, da tak pač si. Če pa si dovolj močen in si upaš biti razgaljen tudi v duhovnem smislu, pa mislim, da si eno izmed najpogumnejših bitij, kar jih poznam. Ni lahko. Biti gol. Ker z oblekami in zanikanji lahko marsikaj skrijemo. Šele ko si dovolimo biti goli si lahko priznamo da se resnično sprejemamo in se imamo radi.

Zakaj nas je sram? Zakaj se zavijamo v odejo? Prav vsak izmed nas rad izpostavlja le pozlačene lastnosti in prav nihče izmed nas ni popoln. Kdor je, ni svoboden.


Včasih mi je težko nositi svoje telo. Včasih, kljub temu, da sem hvaležna, raje ne bi imela svojih darov.

Pa kaj sploh so te dari? Ne vem. V resnici ne vem točno. Še najbolje jih opišem z besedo zavedanje. So nekakšno zavedanje sveta, nek globji pogled na realnost. Ta pogled me vodi, a upočasnjuje mojo pot. Kot ogromen nahrbtnik na ramenih, ko se sprehajaš. Med upočasnjeno potjo imaš čas, da gledaš. Da z vsemi čutili zaznavaš prostor in čas. Čas je trenutek. Samo to, drugače ne obstaja. In trenutki so življenje. Zato sem hvaležna, da vse to nosim.

Pa vseeno…

Včasih mi je težko nositi svoje telo. Skozi katerega gledam in čutim. Včasih je prenasičeno in takrat sem v krču. Nisem svobodna. Počutim se slabo. V mojem telesu ni dovolj prostora in ni mi udobno. Rada imam pretočnost. To pretočnost najdem v jogi, ki jo nujno potrebujem za vitalnost. Joga me osrečuje, pomirja in uravnovesi. Joga me sinhronizira samo s sabo in mi da nov zagon. Omogoča mi poslušanje samega sebe, čutenje in delovanje v svoji smeri.
Saj veste, nahrbtnik je ogromen in jaz brez prestanka hodim. Ta vitalnost mi da svoj, nov prostor, kamor lahko shranim življenje.

Včasih mi je težko nositi svoje telo, drugič pa spet ne. Včasih sem samo hvaležna za vse, kar mi ponuja na tem svetu. To, da lahko občutim tako, kot lahko samo jaz vem. Da lahko vidim to, kar vidim samo jaz, da se lahko izražam po svoje. Da greva po tej poti, kjer ne bi hodila s katerim koli drugim telesom in bi me vodila stran. Stran od sebe… Ker kdo bi bila jaz? To telo je rodilo novo življenje, je ljubilo, je trpelo. Je živelo z vsem svojim bitom, tudi če se jaz tega nisem vsakič zavedala. To telo je spoznao ljudi, ki so mu bili pripravljeni podati roko. To telo je podalo roko drugim. To telo je doživelo ogromno in povsem normalno je, da ni vedno dobro. Življenje je tako in tako je.

Včasih mi je težko nositi svoje telo, zato on v sebi nosi mene. Z ljubeznijo.

Z Ljubeznijo,
(Ni) Si

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *