Kako zbežati iz nasilnega razmerja

Težko je oditi iz razmerja, še posebej pa je težko, če so zraven prisotne še grožnje. Tisti, ki so že doživeli srd človeka vedo, da je zmožen marsi česa.

Velikokrat se tudi zgodi, da žrtve dejanja nasilneža razvrednotijo z raznimi izgovori. Velikokrat krivdo prevzamejo nase, ne verjamejo nikomur drugemu, razen nasilnežu in se bojijo stran, ker preprosto ne upajo verjeti, da si zaslužijo bolje.

A vedeti morate, da si nihče ne zasluži takega ravnanja. Vedeti morate, da ste močni in, da boste ostali močni zase in za voljo svojih najbližjih, ki jih morate obvarovati. Za žrtve nasilja je dobro poskrbljeno in obstaja veliko ustanov, organizacij in programov, ki jim pomagajo na novi poti.


Pot na novo pot

“… Večkrat smo jo prosili, da spakiramo in gremo drugam. A bilo jo je preveč strah. Dokler se ni vpletla socialna služba in ji ponudila pomoč, da nas zaščiti.
Povedali so tudi, da nas lahko zaradi nasilja v družini predajo rejniškim družinam, ker smo bili takrat še mladoletni. Ta dejstva so mami vzbudila nekakšen strah in materinski čut, da nas lahko izgubi. Vse 3 otroke. Prvič smo spakirali stvari in se na varno zatekli k babici.
Po dveh tednih je oče začel prositi mami naj pridemo nazaj, češ, da se bo spremenil, da bomo zaživeli kot družina. Nismo se želeli vrniti, ker smo takrat neskončno uživali z mami in z babico. Vse bi dali, da bi ostali v tistem okolju. Brat in sestra sta bila vedno tiho, jaz pa sem bila tista, ki sem povedala na glas in tista, ki se je očetu postavila po robu! Nisem dovolila tega.
Kljub vsem našim prošnjam, da se ne vračamo, smo se. Večkrat.
Natanko 7-krat. Štirikrat k babici in trikrat v krizni center. Leta so tekla in vmes sta se nama pridružila še dva člana. Dva bratca.
N
asilju ni bilo konec. Tudi ona dva sta bila že od samega prihoda na svet deležna tega. Še v otroških lupinicah smo se nenehno selili. Ukradeno nam je bilo otroštvo.
Mami je skozi leta izgubila moč, da bi se postavila na noge. Grozil ji je, da ji bo vzel najmlajša otroka, če samo pomisli, da se odseli. Grozil je, da nas bo vse pobil.
Na tej strani pristopi sistem naše države in ukrepi s strani policije. Prosili smo jih za pomoč, povedali kaj se dogaja. Odvzeli so mu orožje ter lovsko licenco, čez 14dni je v omari imel novo pištolo. Večkrat so mu odredili prepoved približevanja, katero je prekršil. Dobil je kazen, okrog 600€ in bil v naši bližini.
Spomnim se dneva, ko sem imela 13let. Zaradi očetovega izpada, razbijanja in groženj, je mami klicala policijo. Prišli so, videli so razbita vrata, njega razburjenega in naj dodam, da se je verbalno spravil še na policiste. Le-te so po enourni obravnavi dejali, da mu ne morejo nič, ker ni trdnih dokazov. V solzah in hkrati besu sem policistu pogledala v oči in ga vprašala “a boste ukrepali usaj takrat, ko bo nekomu izmed nas odrezau glavo, kot govori?”…. Nazaj sem dobila odgovor le “otrok, ne govori tako”! Tedaj sem spoznala, da se v tej državi nemoreš obrniti na nikogar.
Pri 16ih letih sem se odločila, da se iz tega okolja umaknem, preden mi uniči celo življenje! Preselila sem se k babici, ki živi v sosednji vasi. Uspešno in z odliko sem zaključila srednjo vzgojiteljsko šolo, kjer mi je vsa 4 leta šolanja ob rami stala svetovalna delavka B. P. V tistih letih in še danes je moja druga mami!
Pri 18ih letih sem se preselila v drugo občino, daleč stran od doma. Sedaj imam službo. Vsak dan pridem domov sproščena, kajti vem, da se nebo nihče spravil name. Vem, da bom dan preživela tako kot bom sama želela.
Kako ohranjam stike z družino? Z mami, brati in sestro se vsak dan slišimo po telefonu.  Vidimo se na nekaj mesecev in to so trenutki, za katere živim. Trenutek, ko se z mami objameve, ko mi bratca stečeta v naročje, neprecenljivo.
Očeta že 3 leta nisem videla in priznam, da ga tudi v naslednjih letih nočem videti! Storil nam je preveč hudega, da bi mu sploh še rekla oče, ker si tega ne zasluži! Če bi lahko izbirali starše, bi izbrala drugega očeta. Takega res ne potrebujem! Hkrati sem mu za to izkušnjo hvaležna, ker vem, da svojim otrokom nebom nikoli počela tega, kar je on nam.
Naučila sem se veliko stvari. Med drugim lahko pomagam tudi drugim, ker vem kako je če v taki situaciji nimaš nikogar na kogar bi se obrnil!
Večkrat sem se hotela samopoškodovati in tako ublažiti bolečino a sem si zadnji hip rekla “a je vreden tega? Za njega sem ničvreden otrok, spomina nanj pa nebom nosila celo življenje na svojem telesu! Ni vreden”.”


T. je uspelo in se je odmaknila iz nasilnega okolja. Trajalo je kar nekaj let in prav zagotovo bo to nosila v sebi. Na srečo pa je vmes spoznala nekaj, kar jo je rešilo. Spoznala je sebe, svojo pravo vrednost in ljubezen. Marsi katera žrtev potrebuje res veliko let, (če sploh) da najde svojo samopodobo.

Odnosi v katerih je prisotno nasilje se  “razvijajo” počasi, zato je tudi odhod v resnici proces, ki traja. Kot vidimo v T. zgodbi.

Hvala T., ker si z nami delila to težko situacijo iz svojega življenja. Tisti, ki imate kakršnekoli podobne težave se lahko obrnete nanjo, name,… Obrnite se na nekoga. Uspelo vam bo!

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

P.S.: Preberi tudi:

https://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/partnersko-nasilje-zgodba-moje-prijateljice-maje/

http://www.bibaleze.si/clanek/partnerski_odnosi/kako-reagirati-ce-imate-nasilnega-partnerja.html

https://govori.se/zanimivosti/ni-tipicnih-zrtev-ne-tipicnih-storilcev/

One Comment