Kakšna žena si

Veliko sem razmišljala o mojem razmerju in ugotovila svojo vlogo pri izboljšanju le-tega.

Ugotovila sem, da sem dostikrat prasica, ko pride do odnosa. Moja čustvena navlaka terja ogromne energije od partnerja in pre malo mu je vračam s pozornostmi. Zato sem se odločila, da bom zapisala nekaj stvari, ki jih kot žene lahko počnemo, da utrdimo zakon.

  • Telefon na stran, ker je stran vržen čas. Sem prepričana, da v celotnem dnevu najdemo več kot dovolj časa za uporabo telefona. Torej to pomeni, da je edino prav izkoristiti čas s partnerjem brez telefona. Tako mu lahko namenimo resnično pristno pozornost.
  • Dotiki so vedno odraz ljubezni. Dotikajmo se partnerja in to ni mišljeno seksualno. To so lahko bežni dotiki, ko gremo mimo njega, božanje ob gledanju televizije, glava na stegnu,…dotiki zbližujejo partnerja in dajejo občutek topline.
  • Več pohval in manj grajanja, da motiviraš partnerja. Če partner pospravi, ti pa vidiš samo to, da je v umivalniku pustil en krožnik, mu zbiješ ogromno mero samozavesti in volje. Torej je bolj pomembno, da si vesela, ker je naredil nekaj in mu to tudi daš vedeti kot, da težiš zaradi enega krožnika.
  • Podpora, ko se partner odloči poskusiti nekaj novega. Namesto vprašanj, če se splača, raje prepustimo to njemu in podprimo njegovo idejo, ker z našo podporo bo imel moč, da razreši vsa vprašanja tega sveta.
  • Bodimo vesele, ko se partner iz dela vrne domov. Včeraj sem si predstavljala v glavi obratno situacijo. Kako bi se počutila, če bi prišla domov in bi naletela na tečnega, utrujenega partnerja. Hitro bi tudi sama postala enaka in iz dneva ne bi bilo nič lepega. Torej se potrudimo, da kljub utrujenosti ali slabi volji poskusimo moža pričakati z veseljem in nasmehom. Tako mu bomo dale vedeti, da smo res vesele, ker je prišel domov in tudi naše razpoloženje bo hitreje minilo.
  • Majhne pozornosti, kot so sporočilca, večerja in topla beseda delajo čudeže. S tem partnerju pokažemo, da nam veliko pomeni.

Sama sem pričakovala, da mora partner meni dajati občutek ljubezni, topline in varnosti. Če tega nisem dobila, sem bila tečna. Nisem pa pomislila, da nikomur ni do dajanja topline, če nazaj ne dobi niti dobre volje. Mislila sem si, da mora razumeti moje počutje in se truditi, da mi takrat stoji ob strani. To še vedno mislim, a ni normalno pričakovati, da bo oseba vložila ves trud medtem, ko mu ti ne nameniš niti nasmeha. Ta Venerin obrat mi je dal večji ovid v odnos v zakonu. Vidim kako super partnerja bi lahko imela, če bi sama vložila več energije v njegov trud (in to ne pomeni, d ni super partnr, le, da ima še veliko več potenciala, če mu pomagam s svojo voljo). Morda se to sliši čudno, a je še kako res. Filmi in zgodbice popolnih razmmerij so sam oprale možgane. Pričakujemo, da se bo vse zgodilo samo od sebe in si mislimo, da nam mora partner dati vse in še več. Sebično. Tudi me smo partner. Gre za medsebojno delo in medsebojni odnos, ki terja dve osebi, da delata po najboljših možnih močeh, da osrečujeta drug drugega.

Vidim vzorce svojega vedenja. Vidim koliko potencialno lepih trenutkov sem zamudila samo zato, ker nisem pomislila na njega, na naju, ampak samo nase. Koliko trenutkov sem samo še poslabšala, ker sem bila prasica in sem raje ostala zatežena in zajedljiva kot, da bi se umirila v svojem bitu in širila ljubezen. V odnosu smo večinoma sami krivi za svoje počutje. Ker so partnerji (poleg otrok) naše zrcalo in nas učijo. Vsaj tako bi moralo biti.

Zato sem se še enkrat spomnila, zakaj sem poročila tega moškega. Zato, ker mi je v vseh teh letih pomagal, da se spoznam in, da rastem. Še vedno mi in to je najlepše, kar lahko v življenju dobiš. Nekoga, ki te konstantno usmerja v lasten napredek in ti ob tem stoji ob strani.

Odločila sem se, da bom boljša žena svojemu možu. Da bom pustila otroške izpade za sabo, da bom pustila najstniška čustva tam, kjer bi morala biti. Da se bom učila in rasla z njim. Da bom ljubila. Zelo ljubila. Ljubila sebe in ljubila njega. Ljubila življenje, ki ga ustvarjava in ljubila tudi takrat, ko bi najraje razbijala z vrati in zavijala z očmi. Ker te občutki so samo odraz mene in na meni je, da delam z njimi. Na meni je, da se učim od njih in, da se naučim kako postati vedno boljši jaz.

Ste dobre žene ali bi lahko še kaj popravile, da bi partnerju dale vsaj toliko ljubezni, kot si je zasluži?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Prikazana slika:frank mckenna; Unsplash