Kam so šli vsi dnevi

Dolgo čakana objava, kajne?

Ne vem zakaj zadnje čase ne najdem v dnevu prostora za pisanje na blogu. Preprosto ne vzamem si ga.

Pa vendar, danes pišem in zato bom napisala dogodke iz preteklih dni. Bila sem na morju in zame so bile to vse prej kot počitnice, ker sem ves čas tekala za malim, ki je imel toliko energijo kot še nikoli do zdaj. Spal ni čez dan niti en dan in to je jemalo mojo energijo. Ker paše met tisti slabi dve uri tišine in brezskrbnosti.

Čas na morju je minil zelo hitro. Zdelo se mi je, kot da smo bili tam pet, ne pa deset dni. Domov pa sem se vrnila utrujena, a zadovoljna.

Po prihodu domov sem imela en dan za počitek. Zelo sem bila vesela moža, ki je za piko na i še poskrbel za pospravljeno stanovanje. To je bilo zame res čudovito presenečenje. Tisti občutek, ko se vrneš domov in je vse lepo in čisto. Za to sem mu res hvaležna.

Nato smo naslednji dan bili dogovorjeni za nakup avtomobila. To mi je vzelo več kot pol dneva, saj se pri tehničnem pregledu vedno pojavijo neke težave. Mož mi je kupil avto, ki je bil še eno leto starejši od prejšnega. A lepo ohranjen in na koncu tudi tehnično brezhiben. Avto mi je zelo všeč, ker je ravno prav velik zame in lepo vodljiv.  Prometno dovoljenje sem dobila v roke dve minuti po obratovalnem času. Ampak sem ga in tako sem bila pripravljena za začetek.

Za začetek ponovnega pakiranja. Na srečo je mož prej že ogromno spakiral sam in sem jaz morala samo še za Marsa in nekaj svojih podrobnosti pospraviti v torbe, ki sem jih potem v tetris mode-u zložila v prtljažnik našega novega enaidvajset let starega avta. Z zlaganjem sem končala nekaj minut čez polnoč in od vsega vrveža v tistem dnevu nisem bila več sposobna govoriti. Jezik se mi je zatikal in besede so se izgubljale nekje kdo ve kje.

Danes zjutraj pa sem se zbudila v nov dan. Vse je bilo že pripravljeno in zato sem bila lahko čisto brezskrbna, skoraj. Okoli desete ure smo se usedli v avto in se odpravili proti Savinjski dolini, v kamp Naturplac. Tukaj smo že bili, ko je bil Mars star malo več kot pol leta in šele ob prihodu sem se zavedla kako lepo je.

Koliko stvari se je od takrat spremenilo. Kako sva z možem postala boljša partnerja. Kako sva se naučila bivati v skupnosti imenovani družina. Urejati dom, skrbeti drug za drugega. Za materialno, psihično in splošno varnost. Kako boljše je življenje. Ta prostor me je navdal z neizmerno srečo, ker se tukaj počutim domače in sem lahko kdor sem.

Hvaležna sem za svojega moža. Ker me uči dobre časovne razporeditve, ker je z mano tukaj in zdaj. Ker skrbi za materialne dobrine, ko jaz nisem materialni tip. Sama se niti ne bi zavedala kako so pomembne, ker sem na splošno sovražila materializem. Ampak zdaj vidim,ker mi on pomaga videti. Hvaležna sem zanj, ker me ljubi tako kot sem.

V življenju je treba držati ravnovesje. Ravno prav počitnic za ravno prav dela. Ravno prav samote in ravno prav druženja. Ravno prav duhovnosti in ravno prav materializma. V vseh stvareh najti ravnovesje je enako kot živeti popolno življenje.

 

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *