Kdaj si ženska?

Danes sem se po dolgem času dobila z U. na kavi in med pogovorom sem razmišljala o tem kdaj em dejansko postala ženska.

Pri meni je ta tranzicija iz deklice v žensko trajala vsaj deset let, glede na to, da še vedno nimam čisto pravega občutka o tem.

Prva menstruacija naj bi deklico spremenila v žensko. Moja se je začela pri desetih letih in takrat prav gotovo še nisem bila ženska, kljub temu da sem že imela svoje ženske probleme. Torej to ni ta čas.

Zgodaj sem imela spolne odnose, a tudi to me ni naredilo žensko. Še vedno sem bila le najstnica, ki je zgodaj začela odkrivati svet spolnosti.

Zgodaj sem zanosila in s tem sem začela prvič čutiti, da sem resnično ženska, ali bolje rečeno da to postajam. Zdaj pa vprašanje… Kdaj bom res postala ženska?

To sse sliši prav isto, ki bi nosila lepe oblekice, kdaj čevlje s peto. Tisto z nežnimi gibi telesa, uglajeno. Želim si postati žeenska v polnem pomenu te besede, a je to tako čudno, ker sem ženska.

Ob moji razstavi kažem svoj proces razvijanja in s tem tudi dojemam svojo naravo. Kdo ve kje in zakaj sem pozabila svojo ženskost. A nima se smisla preveč ozirati nazaj, ker sem prepričana, da je šše boljša verzija mene ženske nekaj korakov naprej. Nosim jo v sebi, na varnem, kjer čaka, da bo lahko stopila ven iz obleke, ki jo nosim.

V sebi imam ogromno moške energije. Rada bi se uravnovesila. A ne bo šlo čez noč in potrebne bojo nove, nežne, negujoče in čustvene izkušnje, da bo lahko ta drugi del mene prišel ven. Zdi se mi, da sem svojo pot do sebe ženske že začela. Mislim da takrat, ko sem prvič negovala staro žensko. Takrat, ko sem rodila, takrat ko sem prvič dobila menstruacijo. Bilo je mnogo takih trenutkov, kjer sem imela možnost razvoja.

V resnici sem lahko precej zlobna. Včasih sem zelo pogosto skakala v nepotrebne prepire in bila precej robustna. Bi rekla, da je bila to ta moška energija, ki je služila kot varnostnik na mojo nežno in občutljivo žensko plat. Zdaj pa želim spoznati drugačno žensko.

Veliko večkrat sem modro tiho in raje svoje notranje boje predelam v sebi. Takrat se počutim močno, ženstveno. Zdaj razumem, da so čustva del mene same in jih vedno bolj uspešno uporabljam za svoj razvoj. Zdaj vidim kakšno moč imajo besede in se poskušam izražati tako, da je moje bistvo jasno izraženo. Zdaj sprejemam svoj mesečni ciklus z odprtim s rcem in se ne počutim več tako našpičeno kot sem se prej. Postajam ženska in udobnno mi je v svoji koži.

V moji koži, kjer se je razvilo dete. V moji koži, kjer so bile bitke. V moji koži, ki je telo ženske. Ženske z majhno višino, veliko ritjo in dlakami. O, ja. Tudi to je del mene. Namreč dlake so nekaj, kar me je vedno motilo. Zelo zgodaj sem se začela briti na vseh možnih predelih. Sram me je bilo, da jih imam. Ne vem točno zakaj, ker jih imamo vse ženske. A ženska očitno takrat še nisem bila. Zdaj na primer, se brijem le takrat, ko sama to želim. Le tam, kjer sama to želim. Zato se že nekaj časa zelo redko brijem pod pazduho. Ker mi je tako preprosto všeč. Kljub temu, da mi je včasih še vedno nelagodno ob ljudeh. Ampak mislim, da bo tudi to postalo nekaj, kar ne bo name več imela vpliva. Ženska sem in taka sem.

Zadovoljna sem, ko odkrivam nove plasti sebe. Tiste, ki sem jih prej skrivala pod ogromno plastno obleko mojega varnostnika. Zadovoljna sem, ker postajam ženska, končno.

Sprejemam se.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Be the first to reply

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *