Categories:

Kje je moja sreča

Veste kaj je največji problem pri doseganju sreče? Naše razmišljanje.

Dolga leta sem bila sama sebi največji sovražnik. Bila sem v toksičnem razmerju s sabo. V glavi sem si namerno ustvarjala negativne situacije, kjer sem bila na takšen ali drugačen način žrtev. Te situacije so mi dajale občutek vrednosti, ki ga drugače nisem občutila. Bila sem žrtev in s tem sem se usmilila nekomu drugemu, ki je bil prisoten v teh slikah. Na ta način sem si pridobila njegovo pozornost, ki sem jo tako želela.

Zdaj, ko gledam nazaj na te domišljijske igre, se zavedam kakšno škodo sem si dejansko delala. Res sem bila žrtev. Žrtev svojega lastnega uma in stvari so se tudi v resničnem življenju začele odvijati podobno kot v domišljijskem. Le, da nisem bila vedno “uslišana” in, da nisem dobila usmiljenja, za katerega sem mislila, da si ga zaslužim.

Lagala sem. Vsem okoli sebe sem lagala. Že samo s svojo pojavo. Sram me je tega. Bila sem resnično neumna in zapravila sem ogromno časa. Namesto, da bi spoznavala sebe, sem se raje podredila drugim. Namesto, da bi spoznavala sebe sem svoj čas raje vlagala v dejanja, ki niso nikoli obrodila sadov. No, nikoli ne reci nikoli.

Če pomislim še enkrat, očitno so obrodila sadove. Vendar to niso bili sadeži, ki sem jih pričakovala. Bili so popolnoma druga vrsta okusa, oblike, barve. Bili so to sadovi, ki jih telo ob zaužitju težko prebavi. Bili so to sadovi, ki povzročajo srečanje s samim sabo na najglobji ravni.

Torej, morda še leta ne bi prišla do tukaj, kjer sem zdaj. Morda sploh ne bi bila taka, kot sem. Vse to zaradi moje domišljije. Ta se včasih še vedno sprehaja po moji glavi. Po vsem tem času, ko sem pilila in pilila te zgodbe, se tudi ne čudim. Je pa res neprijetno, ker se to zgodi že na čisto podzavestni ravni. Ne rišem si jih namerno. Moj um je preprosto še vedno navajen starega razmišljanja in to je nekaj, kar me najbolj ovira na poti do sreče.

Želim si, da bi z vsakim dnem manj verjela v te slike. Želim si, da bi vsak trenutek strmela k ljubezni do sebe in z njo končno le rekla adijo tej toksičnosti.

Česa je pa tebe sram?

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si

P.s.: hvala Svobodni ptici, ker je vprašala zadnje vprašanje. Tako mi je dala moč, da sem priznala tudi sama. <3