Ko začutiš dih depresije na koži

Čutim kako me depresija spet lovi za rep. Čutim to kopičenje ene umazane energije v meni in ni mi všeč.

Ni mi všeč, da sem tako nastrojena. Ni mi všeč, da se razdajam in razdajam in me ne ostane zase nič.

Nekako tako se počutim kot, da v mojem lastnem življenju ni kaj dosti prostora zame. Najprej vsi ostali, pa stanovanje, pa hrana, pa pes pa vse, potem pa na koncu večera zmanjka časa zame. Vse to se nabira.
Pogosto imam občutek, da sem ljudem okoli sebe nekaj dolžna. Dolžna zadovoljiti njihove potrebe, dolžna se prilagoditi njihovemu počutju, dolžna poskrbeti, dolžna poslušati, dolžna pomagati,… Zakaj? Od kje izvira ta občutek? Zakaj čutim, da vse to moram narediti? Zdi se mi, da če ne bom uresničila vseh želja ljudi okoli sebe, ne bom dovolj dobra in ne bom dovolj sprejeta.

Zdi se mi, da ne dobim dovolj podpore. Da se nimam komu zaupati s svojimi čustvi, ker nimajo časa, da bi se zares postavili v mojo kožo in me razumeli, pa čeprav za trenutek. (Ali pa je njihovo razmišljanje preprosto tako drugačno od mojega.) Zdi se mi, da sem sama s svojo naplavino smeti in, da nimam pojma kako naj se je lotim.

Zdi se mi, da ljudje okoli mene niso ponosni name. Da jim moj trud ne pomeni kaj dosti, da so moje zmage samoumevne in ni nikakršne potrebe po proslavi ob napredku.

Ob enem pa se mi zdi, da je vse to samo močan odziv mene same na mene samo. Močan odziv mojih neskladij z željami in dejanji. Ker poznam rešitve, za katere vem, da bi mi pomagale spet dobiti dobro prednost pred depresijo. Ker si ne vzamem zavestno časa zase, ne skrbim dovolj za svoje dobro počutje, za svoje telo, za misli. Potrebe drugih zadovoljujem zato, ker ne znam (ne upam) zadovoljevati svojih. Ker sem spet ujeta v ta j***n comfortzone, ki v resnici ni niti blizu resničnega udobja. Le strah pred koraki.

Zakaj ljudje niso ponosni name? V resnici sem jaz tista, ki nisem ponosna. Jaz tista, ki ne podpira sebe in jaz tista, ki se ne sprejemam. Ne vem točno od kje spet ta odklon, a vesela sem, da sem ga opazila.

Zalotila sem se, da rahlo padam in zavestno se odločam, da tokrat ne bom pustila depresiji, da me nese po svoji poti. Dovolj sem imela že njenih krempljev. Deset let svojega življenja sem ji bila zvesta in niti enkrat me ni nagradila. Niti enkrat. Zakaj bi ji potem služila?

Ob pisanju teh besed v meni raste moč. Širi se energija, na katero sem v parih dneh skoraj pozabila. Srečna sem, ker piše, ker tako razmišjam.

Kmalu pa bom z vami delila še 10 dejanj, ki pomagajo pri samoterapiji v boju z depresijo. Ker, če se zavedaš bolezni, si že tako močnejši od nje. Ker, če se zalotiš preden bi dobila moč, lahko stvar vzameš v svoje roke. Pravočasno.

Hvala za branje in prijeten večer.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si