Categories:

Kot metulj se prebijam

Imam starega toksičnega prijatelja. Ime mu je Kritik. Prebiva v moji glavi, že vrsto let. A šele zdaj sem ga prepoznala.

Kaže se v tem, da mi odvzema moč in zaupanje vase.

Zadnje čase se – izven delovnega mesta- počutim čisto nesposobno. Zdi se mi kot da za nič nisem dobra in vse kar naredim ne dosega nekih splošnih standardov. V resnici pa niti ne vem kakšni te standardi so.

Ne primerjam se z drugimi v smislu dosežkov, izgleda, pameti. Primerjam se sama s sabo, očitno, ker se mi zdi, da ne dosegam dovolj.

Včasih (beri: praktično vedno) se počutim starejša kot v resnici sem. Kar me sicer ne moti, dokler ne pridem do doseganja ciljev, ki jih pri moji namišljeni starosti naj bi dosegala. Čudno je imeti občutek, da si starejši kot si, ker potem ne moreš spraviti vseh pričakovanj in želja v pogon. Preprosto zato, ker je v resnici premalo časa minilo. V 23 let pač ne moreš stisniti še dodatnih pet ali kolikor koli že. In to me bega. To me ustavlja.

Ob vsem tem se v moji glavi vrača kaos, ki mi onemogoča videti širšo sliko. Onemogoča mi zaris poti do cilja, onemogoča mi, da se premaknem naprej. Posledično nimam besed, da bi jih delila tukaj, ker je vse tako nejasno.

Ustavlja me ta notranji kritik, ki mi pravi, da v resnici še nisem dovolj “dobra”, da bi dosegla kar si želim. Pravi mi, da prehitevam in ob enem ga slišim kako mi šepeta, da bo morda celo prepozno. Vse skupaj se spremeni v en tak grozen občutek, ki ga niti poimenovati neznam.

Težava je v tem, da se sploh ne zavedam svojih dosedanjih dosežkov. Vse je tako samoumevno, ker se počutim starejšo kot sem in vse to kar jaz imam, imajo vsi starejši od mene. Ne zavedam se, da imam pri 23 letih za sabo že toliko pomembnih stvari in trenutkov. To mi vzema mojo lastno vrednost. Tako se ustavim.

Ustavim se pri deljenju stvari, ker mislim, da nimam nič pametnega za povedat. Pri deljenju fotografij, ker mi niso dovolj všeč. Pri realiziranju idej in nasplošno pri premikanju naprej vsak trenutek.

Vse skupaj mi odvzema notranjo moč. No, bolje rečeno je, stagnira. Ne raste, a ni izgubljena. Še vedno jo imam toliko kot prej, le da je trenutno njena rast upočasnjena in njena luč oslabljena zaradi goste megle.

Zavedam se, da je to pač trenutno obdobje, ki me pripravlja na življenje, ki prihaja. Verjamem v to, da me vse to kar želim čaka, na drugi strani megle. Ampak včasih je težko vztrajati. Ker slišim notranjega kritika. Ker me prevzame strah in nesigurnost. Ker sprememba je in to nepredvidljiva. Potrebovala bi čas in to tako, da si dovolim biti tudi v tem stanju. Da si dovolim upočasniti svojo rast, če to potrebujem. Da se ne tolčem še dodatno ampak zgolj verjamem. Pa tudi če slepo. Prihaja čas, ki mi bo spremenil življenje v še boljšega, a jaz ga tako težko pričakujem.

Postajam močnejša. Utišam tega kritika in mu ne verjamem na besedo, ampak raje spremljam svojo luč. In zdaj ko to pišem, sem našla rešitev.

Dvignila se bom iz sebe in opazovala vse iz tretje perspektive. Tam ni megle, tam je svežina in vidna pot.

Cvetim. Počasi.

Z Ljubeznijo

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *