Categories:

Kratka, skrivnostna izpoved

S svojo preteklostjo se obadam že odkar vem zase, le da o njej ne vem prav veliko. Čudno je, ko tako razmišljam in se vedno spominjam enih in istih dogodkov, o katerih me je sram pisat. Čudno je, da se jih tako v živo spominjam, bolj kot karkoli.

To so taki spomini, ki vključujejo tudi druge ljudi in vse do tega leta si nisem upala nikomur povedati svojih spominov. Bilo me je strah in počutila sem se omadeževano, a ravno zato sem vedela, da je nekaj velikega v ozadju za tem. Nekaj tako velikega, da ima moč še v moji sedanjosti, čeprav je od tega minilo že skoraj dvajset let. Čudno je, ko ne veš kam točno bi pripisal svoje občutke in svoje nelagodje ob trenutkih, ki spominjajo na tiste iz spominov. Čudno je, ker ne veš točno, a čutiš globoko v sebi, da nekaj je. V resnici se niti ne želim spominjati točnih vzrokov za moje početje, ker bi verjetno bilo v temu trenutku pre težko za sprejeti, a že samo vedenje, da nisem nora je dovolj.

V času moje pubertete sem začela bezljati po vsej črti. Samopoškodovanje, za katerega še dolga leta nisem vedela pravega vzroka za začetek rezanja. Kmalu za tem sem se na smrt zatrapala v sošolca, ki se mi je posmehoval skupaj s še drugimi. Počasi sem začela izgubljati prejšne prijateljice, stopila v razmerje z eno leto starejšim fantom in takrat občutila še več bolečine kot kadarkoli. Varanje, izdaje, še več varanja. Zmerjanje, nasilje in iz moje strani čustveno izsiljevanje in naivnost. Iskreno, ne rada se spominjam tega obdobja mojega življenja. Temu človeku sem dala svoje telo, ne da bi dobro vedela v kaj se spuščam. Bila sem zelo mlada in nujno sem potrebovala nekoga, ki mi bo dal pozornost. Pa čeprav bo ta bolela. Nisem točno razumela dogajanja v sebi. Vedela sem le to, da sem popolnoma odvisna od njega, ker sem svoj dan popolnoma prilagodila njemu. Ves svoj prosti čas sem prilagodila njemu. Vse se je vrtelo okoli njega, čeprav zdaj lahko priznam tudi sama sebi, da v resnici nikoli nisem bila zaljubljena. Le popolnoma izgubljena v nekih občutjih, katerih si nisem znala razložiti.

To obdobje je trajalo zelo, zelo dolgo časa. Ko sem zaključila s tem prvim fantom sem mimogrede že stopila v neko kvazi razmerje z nekim fantom na naši srednji šoli. Bil je v bendu in mene je privlačila njegova globoka žalost in melanholija. Mislila sem, da bom njemu lahko pomagala spoznati nekaj drugačnega in s tem tudi sebi dovolila, da sem vredna. Moja ljubezen do njega je postajala iz meseca v mesec vedno bolj obsesivna in prepozno sem se začela zavedati, da sem se že spet izgubila v isth vzorcih kot pri prvem fantu. Kljub temu pa je bilo s tem tipom iz benda vse drugače. Tukaj sem želela sebi dokazati, da sem sposobna imeti fizični stik in dobiti pozornost na ta način. V resnici se rada spominjam vseh trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj kot družba. Bilo je zabavno obdobje, če odmislim vso čustveno prtljago, ki sem jo od takrat odnesla za naprej. Vmes sem imela še enega fanta, s katerim pa resnično nisem bila sposobna imeti fizičnega odnosa, ker mi nič na njegovem telesu ni privlačilo. Včasih mi je žal, da sem tako čutila, ker je bil res dober človek. A kaj naj, ljudje smo pač taki kakršni smo.

Šele z mojim trenutnim partnerjem sem začela spoznavat sebe, svoje potrebe, čustva preteklost, sedanjost življenje. Šele pri svojih osemnajstih sem ugotovila, kaj pomeni imeti nekoga. Zdaj rastem. Skupaj z njim. Rastem in spoznavam delčke svoje (zame) temne ptreteklosti in jih počasi, košček za koščkom mečem stran od sebe, nekam v prepad. To je cel proces. Te koščki se te držijo kot pribito in šele ko jih skoraj popolnoma razumeš, takrat ti dovolijo, da jih spraviš dol s sebe. Proces, ki traja celo življenje.

Včasih razmišljam o svojem sinu in o vseh otrokih tam nekje zunaj. Razmišljam o sebi kot o otroku in o svojih vrstnikih. Vidim kako hitro se lahko zgodi nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje pa sploh vedel ne boš. Hitro se zgodi nekaj, kar bo na površje priplavalo šele kasneje, v odraslosti. Ob tem gledam ljudi in se sprašujem kam že neki gremo? Kdaj se bomo naučili novih stvari? Kdaj bomo spoznali, da je vse slabo samo možnost za napredek in to znanje dejansko uporabili vsak dan? Gledam otroke in ljudi in ne vem točno zakaj, a v meni se prebudi tisti “rešitelj”, ki bi rad vsakemu predstavil luč, ki jo nosi popolnoma vsak v sebi.

Dragi moji. Prosim, držite se dveh stvari.

  1. Bodite vedno razumevajoči do drugih. Poslušajte čuječe kaj govorijo in kaj jim govorite vi. Ne veste kakšne boje bije oseba navznoter. Ne veste kaj jo lahko prizadane. Zato vedno razumevajoči. S srcem.
  2. Ne ustavi se, pa čeprav misliš, da je to pa zdaj vse kar imaš za vedeti. Na svetu je le malo nekaj ljudi, ki vejo toliko, da bi se lahko dejansko ustavili. Te ljudje so razsvetljeni. Mi nismo. Vedno išči nove podvige, vedno se poskusi naučiti neka jnovega. Glej svet z odprtimi očmi, srcom in rokami in ne ustavljaj se.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *