Majhna punčka v meni

Ko že tako omenjam to majhno punčko, naj povem nekaj o tem.

Ta majhna punčka v meni ali z bolj znanim izrazom “The inner child” je tista, ki zna povzročati probleme. Je tista, ki teži, ko ji kaj ni prav. Tista, ki joče če na slab dan ne dobi pozornosti. Je tista, ki je trmasta in živčna. To sem jaz v mladih letih.

Nekoč sem brala o tem. Seveda vemo za spomine. Vsi jih imamo. Vsi imamo preteklost in le redko koga le-ta ne ovira v sedanjosti. Spomini živijo v nas kot majhni otroci, ki jih ne vidimo, ampak so tam. Te otroci podoživljajo trenutke krivice, nelagodja, besa,… Lahko pa tudi sreče in veselja.

Včasih v neki situaciji reagiramo kot otroci. Ne da bi se tega zavedali je za to kriv ta spomin. Nekoč, kot otroci, smo že doživeli podobno situacijo. Takrat ta otrok pride na dan in poskusi, če ta odziv še deluje. Pa ne deluje več. Ker zdaj so to le podzavestne reakcije odrasle osebe, ki ne pašejo več v njeno življenje. Niso več del nje ampak so del nekoga drugega. Tega otroka…

Ko se jaz zalotim, da se iz mene spet dere majhna punčka, zaprem oči.
Zaprem oči in si jo predstavljam pred sabo. Pokličem jo k sebi v naročje in ji velim naj se umiri. Vprašam jo po njenih težavah. Kaj je tisto, ki jo je pripravilo do kričanja in s čem ji lahko pomagam. Povem ji, da zdaj jaz skrbim zanjo in da se nima česa bati. Ljubljena je in tu sem zanjo. Objamem jo še v mislih za slovo in odprem oči.

Olajšanje.

Z ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *