Mamina stiska

Po eno tedenskem dopustu sem začela z delom. Ker sem imela obveznost tudi popoldne sem tokrat sina v vrtec peljala jaz.

Po šolski potki sva se sprehodila do prve klopce in nekaj časa posedela tam. Pojedla rogljiček, jaz sem spila kavo za na pot, metala sva kamenčke psu, ki je veselo skakal okoli. Mars je bil zelo vesel. Ko sva prispela v vrtec je bila njegova skupina v telovadnici. Hitro sva se šla preobut v copate in proti skupini. Bil je vesel do trenutka, ko je dojel, da jaz grem. Potem je jokal.

Po svojem delu sem odšla s partnerjevo mamo V. v Ljubljano na predstavo. Smrtno resna komedija. Predstava je bila odlična. Zelo smešna. Nastopala sta Lado Bizovičar in Rifle. Po predstavi nas je čakala tudi pogostitev, prava buržuazija. Vse skupaj je potekalo v okviru njenega dela.

Domov sem se vrnila, ko je sin že spal. Zjutraj pa sem ga spet odpeljala v vrtec. Tja sva prispela kasneje kot ponavada in sicer ravno v času zajtrka. Zato je brez problema odhitel stran od mene in na hrano. Tisti dan sem delala popoldne. Kar je spet pomenilo da sina nisem videla cel dan.

Dva dni. Cela dva. Medtem, ko smo bili prej cel teden 24 ur na dan skupaj. Mars se obnaša kot, da je malo jezen name. Ker me ni videl nič. Občutek je neprijeten. Odvzema mi moč. Počutim se kot, da me ne pusti k sebi. To se je zgodilo prvič odkar ga imam in priznam, res je neprijetno. Iskreno sem slabe volje. Tako slabe volje, da nisem pisala bloga včeraj. Tako slabe volje, da nisem naredila joge…

Zato pa imam danes popoldne prosto in ga želim posvetiti sinu v celoti. Da gremo kam v okolico na izlet. Da ga stisnem k sebi pred spanjem. Da ga poljubim na čelo.

To je mamina iskrena pripoved.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si