Materinstvo in vzgoja

27. December. Natanko pol leta po mojem rojstnem dnevu. Danes sem se zbudila živčna, kot v nekem pričakovanju.

Na ta dan pred tremi leti sem imela izpit CPPja. Na ta dan pred tremi leti, se je v meni začelo nekaj dogajati. Življenje v meni se je pripravljalo na to, da se rodi na svet. Ta dan je bil naporen in ves čas sem bila deležna občutka, da sem obstala. Da sem nemočna. Nemočna narediti izpit, nemočna za nadzor dogodkov, nemočna za pripravo telesa na rojstvo otroka.

Šele danes, po treh letih, vidim kako je ta dan name vplival, ker sem se že zbudila živčna. Najprej skoraj da nisem razumela kaj je danes z mano, potem pa sem se spomnila, da moje telo podoživlja ta dan. Danes je pred mano še veliko dela. Od službe do nakupa darila za Marsov tretji rojstni dan.

Ja, jutri bo star že tri leta in materin blagoslov bom pela sinu četrtič. Ob tem me obdajajo mešani občutki. Nekaj med strahom pred nepoznanim in neskončno, brezpogojno ljubeznijo. Življenje je polno.

Ta dan bi rada uporabila za objavo o vzgoji. Ker sem dobila to prošnjo že nekaj časa nazaj, a ni bilo pravega trenutka.

Dejstvo je, da ne uporabljam sto procentno enega stila vzgoje. Nagibam se k sočutnem, a sem včasih rahlo permisivna. Rada ga učim kaj je prav in kaj ni in v ta namen včasih tudi kažem avtoriteto. Tako da iz vidika poimenovanja vzgojnega stila za mojega sina, ni imena.

Vzgajam ga po občutku in svojih sposobnosti v tistem trenutku. Ker vse metode pač ne delujejo v vsakem primeru. Kar pa zagotovo poskušam vedno, je to, da sinu dajem prostor za njegova čustva. Da mu poskušam omogočati samostojnost in razumevanje.

Težko je opisati način kako vzgajam otroka, ker se ta vsak dan spreminja. Vsak dan se spreminja moj otrok. V teh treh letih njegovega življenja je napredoval več kot si človek lahko predstavlja.

Pre hitro gre čas. Pa mi gre na živce ta fraza. Ampak je res. Ko enkrat dobiš otroka, čas pre hitro mineva. Mimogrede ti med prsti splozi in na žalost ogromno trenutkov pozabiš. Ob tem mi postane kar malo hudo, ker bi želela v sebi zadržati vsak majhen drobec spomina njegovega življenja z nama.

Danes je njegov rojstni dan in zbudila sem se napeta. Zdi se mi, da mi je moj porod in nosečnost pustil travmo, ki je nisem niti še dobro uspela videti. Danes zjutraj, na njegov rojstni dan, sem jokala. Težko mi je bilo, a niso bili spomini. Vsaj ne kot slike, ki bi jih videla v glavi. Bilo je bolj kot neko občutje v telesu, ki je mimogrede sprožilo solze. Težko je, ker ne želim vsako leto znova podoživljat to nekaj, kar je name pustilo tak pečat.

Svojega sina imam rada z vsem srcem, daje mi moč in ob njem vsak dan znova postajam boljša oseba. Bolj jaz in bolj srečna. Zato nima smisla govoriti o vzgoji otroka, ko vendar vzgoja poteka medsebojno. In zdi se mi prav tako.

Ker sem uvidela to, v primarni družini. Starši nimamo vedno prav in nismo vedno dovolj pametni. Včasih je bolje poslušati majhno, nedolžno bitje, ki še ni oskrunjeno od kaotičnega življenja. Včasih nas otroci lahko naučijo več kot mi njih.

Danes sem jokala, a nisem želela ustaviti solz na silo. Želela sem jih spustiti in se očistiti tega nečesa in zdaj sem bolje. Zdaj sem pripravljena, da svojemu otroku iz srca želim vse najboljše.

Želim mu življenje polno dobrot in ljubezni. Veliko avantur in raziskovanj ob katerih se mu bodo bleščale oči. Veliko igre in učenja in predvsem varen prostor za vse kar ga bo tiščalo v srčku.

Dragi moj sin, vse najboljše za tvoj tretji rojstni dan. Hvala, ker si prišel in mi dal smisel življenja.

Vedno tvoja,

Mami

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *