Matura pa to

No… Pa dajmo.

Od zadnje Blog objave je minilo več kot pol leta in zdaj je čas. Merkur se premika navidez nazaj in sem si rekla, da to pomeni tudi, da se sama vrnem nazaj v to, kar sem počela.

Najprej bi se rada vsem opravičila, ker nisem bila prisotna s svojimi globokimi zapisi v času svetovne krize (ki sicer še traja). Enostavno, nisem bila sposobna preseči določene točke v svojem razvoju, ki bi mi omogočila izražanje brez sramu in omejitev. Moje objave ne bi bile pristne, ker sem bila zajeta v meglicah strahu, anksioznosti in občutka nesposobnosti.

Poleg tega pa sem se odločila, da grem letos delat maturo. Dokončno.

Naj razložim…

Maturii sem pred tem delala že trikrat, nikoli uspešno. Po teh poskusih sem se zablokirala totalno, ker se enostavno nisem počutila dovolj sposobno, da bi jo dokončala. Zato vam zdaj povem, da je matura resnično zrelostni test. Od tebe pričakuje, da si postaviš prioritete, organiziraš čas, vztrajaš pri učenju in ne blodiš po stanovanju ali telefonu.

Jaz sem zadnje dva letnika srednje šole počela vse nasprotno temu. Vse je bilo bolj pomembno. Nisem pa si predstavljala, da bom po tem ko bom morala samoiniciativno narediti maturo, občutila toliko teže. Še vedno sem si predstavljala, da jo lahko naredim po liniji najmanjšega odpora, tako kot sem naredila osnovno solo in vse štiri letnike ekonomske gimnazije. Itak, da ni bilo tako.

Po tem ko sem nekako prebrodila krizo in dojela, da je to nekaj kar moram narediti preden stopim naprej na svojo pot, sem začela.

Na spomladanskem roku sem naredila dva predmeta in na jesenskem še dva. Sem o svojih pripravah na maturo želela pisati na blogu, ampak v resnici si nisem upala. Kajti dokler nisem dobila rezultatov, nisem dovolila sebi, da verjamem v svoj uspeh. Ob enem sem mislila, da če bom o tem pisala, bom sama sebi obrnila srečo in ne bom naredila.

Toliko strahu, toliko občutka nesposobnosti, toliko truda, odrekanja, in še več truda. Uspešno.

Za opravljanje mature sem se pripravljala najprej po malo, kake dva meseca pred izpiti. Med tem časom mi je največkrat priskočil na pomoč moj mož, ki je ob vsaki priložnosti odpeljal sina, da sem se lahko učila. Potem pa sem v slabih dveh tednih resnega učenja osvojila dovolj znanja (očitno), da sem naredila. Pomagala sem si s sigili, v katere verjamem očitno bolj kot sama vase in pred izpiti z raznimi metodami za ohranjanje mirne krvi. A o teh zadevah bom podrobneje pisala kasneje.

Rada bi samo povedala, da sem se odločila vrniti k pisanju. Da se bom potrudila, da me ne bo strah. Da si bom upala iskreno pisati in izražati svoje zagate in uspehe. Rada bi povedala, da bi naredila maturo v prvo, če bi prej vedela, da za to potrebujem le pol ure učenja dnevno. Samo pol ure. Zrelostni test, v resnici.

Rada bi povedala, da se veselim nadaljnjega ustvarjanja. Prepričana sem, da bom našla tok besed, zdaj ko sem začela.

Hvala, ker ste.

Z ljubeznijo;

(Ni) Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *