Categories:

Miti in legende: bolna mama

Po obisku živalskega vrta v nedeljo, je začelo boleti moje grlo. Nisem mu posvečala preveč pozornosti in sem šla spat. Naslednjega jutra sem se zbudila ob desetih, mož me je pustil spati. Kako dolgo že nisem spala do take ure. Ko sem se zbudila in vstala, je bil moj nos čisto zamašen. Oči so bile težke in glava kot balon. Do vsaj sredine dneva sem te občutke pripispvala dolgemu spanju. Ker pa se do večera ni nič spremenilo, sem vzela lekadol+C.

Danes sem delala. Tam sem kašljala in kašljala, kot da bom ravnokar na beton vrgla pljuča. Bilo je nerodno. Ker si predstavljam, kako se mora stranka počutiti, ko ji delam kavo in kiham in kašljam poleg.

Po delu sem se še vedno počutila, kot da bi ravnokar vstala iz postelje. Veke so bile težke, v glavo mi je silila vročica, pljuča in grlo pa so me že pekla od kašlja. In to vse v dveh dneh.

Zato sem se odločila naslednje. Ko prevzamem Marsa iz vrtca, greva še na igrišče, na kavo in domov. Po večerji ga preoblečem in skupaj se uleževa v posteljo. Mars se stisne k meni in kmalu postane dovolj utrujen, da ga lahko odložim v njegovo posteljo. Takrat pa sem se morala prav prisiliti, da sem zaspala tudi sama. Zavajal me je telefon in računalnik. Še kakšne pol ure. Potem pa sem končno odložila tehnologijo in šla spat. Ja. Ob pol osmih. Zbudila sem se ravnokar, ker je domov prišel moj mož. Tako, da zdaj to napišem in grem spat nazaj.

Mame nismo “nikoli” bolne. Slabemu počutju navkljub moramo skakati in se vrteti dokler naše dete ne spi. Dokler niso vsaj osnovne stvari dokončane. Take pač smo. Se že pregrizemo. Vam pa vseeno polagam na srce, da si vzamete čas za počitek, ko se ne počutite najbolje.

Saj veste. Vesela mama, vesel otrok.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si