Moj dolg junij

Pred nami je zadnji teden v mesecu juniju in zame je bil ta mesec res naporen.

Toliko stvari je bilo za urediti. Hoditi na predavanja, pripravljanje  za službo, pripravljanje za razstavo, praksa,… Ampak veste kaj? Vse sem naredila do konca.

Nekje, mesece nazaj, sem pisala o tem, da nikoli nisem zaključila ene stvari v življenju. Vedno sem nekje vmes izgubila interes in preprosto dvignila roke. Ni važno za kaj se je šlo. Vedno sem samo pustila in kao pozabila na to. A v resnici me še danes preganjajo nedokončane stvari iz moje preteklosti. Zato, ker posledično nisem naredila nič iz sebe in s tem sem imela ogromno problemov. Namreč močno je vplivalo na mojo samozavest. Počutila sem se manj vredno in vedno v sebi videla žrtev, češ saj nisem sama kriva, da sem imela take pa take okoliščine.

Ampak zadnjič, preden sem na CPU odnesla svojo osebno zbirno mapo, sem morala najprej do srednje šole po spričevalo četrtega letnika, katerega original sem izgubila bog vedi kje. Takrat, ko sem odrasla, mama, blogerka, umetnica ampak ob enem nihče, hodila mimo te šole dojela, da ni prav nihče kriv za moje stanje. Občutila sem kako malo bi bilo potrebno, da bi šolo bolje zaključila. Ko sem gledala svoje spričevalo četrtega letnika, kjer so vse razen dveh zakjučenih ocen bile dve,… Za trenutek so se mi utrnili spomini iz srednje in za trenutek me je preplavil občutek razodetja, ko sem v resnici videla, da bi zgolj s pol ure učenja na dan lahko imela vse predmete zaključene vsaj tri, če ne štiri… Takrat sem se prvič počutila resnično gnilo. Enkrat spet mi je bilo žal, da nisem takrat imela tega znanja, ki ga imam zdaj. Te volje, ki jo imam zdaj… Ampak preteklost je za mano in vse kar lahko naredim je to, da izkoristim vsak dan do konca in si s tem ustvarim lepo prihodnost. Zase, za družino,  za prijatelje,…

Ravno zato pa sem ta mesec bila tako trmasta takrat, ko je bilo treba. Bili so dnevi, ko sem želela izpustiti predavanje. Bili so dnevi, ko nisem hotela iti delat. Bili so dnevi, ko bi najraje samo spala in ne naredila nič in si enkrat spet zamislila nek razlog, ki bi odgovornost na videz vzel z mojih ramen. Pa nisem. Nisem niti enkrat. Trdno sem bila odločena, da bom tokrat izpolnila svoj cilj. Moj cilj je bil, da redno hodim na predavanja. Dejansko sem vztrajala tako dolgo, da sem zaključila z usposabljanjem in poleg še delala in bila z družino. Res je, bila sem utrujena. Včasih sem se počutila zoprno in brez energije, a tudi takrat sem se predvsem počutila polno in zadovoljno sama s sabo. Zdaj vidim česa vse sem sposobna, če delam.

Je pa vmes trpel moj blog. Enostavno nisem našla volje za še to. Nisem pa želela pisati samo iz občutka obveznosti, ker je moj blog predvsem tu zato,da se sproščam in delim z vami svoja spoznanja. Takrat nisem imela nobenih pametnih besed za napisat. Ne več kot sem jih. Preprosto nisem utegnila razmišljati, ker sem vso svojo glavo usmerila v prej omenjene stvari. In prav je tako.

Ponosna sem nase. Res sem. Naredila sem pomemben korak naprej za svoje življenje. Tisti ključni, katerega sem se izogibala že toliko in toliko let.  Zgodilo pa se je to nenadoma. Na nek dan, ko sem na plano vrgla svoje tarot karte, da bi povprašala za nasvet. Dobila sem delo in v tisti karti sem videla sebe v tem trenutku in sebe čez leta. S tisto karto sem ugotovila, da brez dela ne bo napredka. Nekaj, kar večino ljudi že ve. Pa vseeno. Takrat sem videla neko sliko sebe, ki še nisem bila v tistem trenutku, a sem čutila da sem jaz. Bila sem jaz z delom in všeč mi je bila ta slika.

Petega julija imam zaključni izpit za NPK socialni oskrbovalec na domu. Komaj čakam, da se julij začne in s tem novo poglavje v mojem življenju. Upam, da boste v moji preteklosti našli zagon zase. Da vam bojo moje izkušnje dale zagon, da vzamete svoje življenje v svoje roke in ne iščete razlogov za neuspeh zunaj sebe ampak pograbite situacijo in naredite z njo vse kar lahko za boljši danes in jutri.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *