Moja druga porodna zgodba

Minilo je dva meseca od mojega drugega poroda in zdaj je čas, da zapišem svojo porodno zgodbo.

Na svoj drugi porod sem se zelo pripravljala. Ker je moja prva porodna zgodba zame bila precej travmatična in nikakor nisem želela, da spet doživim podobno. Prvič v bistvu nisem imela pojma kaj sploh moram. Vem, da sem želela roditi naravno, ampak so mi vsi govorili zakaj bi se matrala, če imamo proti-bolečinska sredsta in na koncu sem podvrgla temu. Porod je bil dolg in z epiduralno nisem prav nič čutila, tako da so se mi na koncu metale na trebuh in celotnega poroda res nimam v lepem spominu. Še več, ne spomnim se stvari. Vključno s tem prvim trenutkom, ko sem Marsa dobila v roke. To, da se nisem spomnila tega velikega trenutka in to, da po porodu nisem čutila prav nikakršne blaženosti, me je spravilo do tega, da sem se na novo izkušnjo začela pripravljati.

Ne bom govorila  o pripravah na porod, ker bi potem za objavo porabila preveč besed. Rada bi pred začetkom samo omenila to, da sem v svojem porodnem načrtu oziroma preferencah natančno izrazila, da si želim naravnega poroda, brez umetnih pospešitev ali lajšanja bolečin. Na ta način sem se želela izogniti ponovitvi prejšne izkušnje. Porod sem si skušala čimbolj vizualizirati in pomisliti na vse opcije, ki bi se lahko zgodile. Na vse, razen ene. Na to, da bi mi odtekla voda. (side note: pri Marsu mi je odtekla voda, a se potem ni pravzaprav nič začelo dogajati)

Spomnim se, da sem res že nesetrpno čakala, da bi se kaj začelo in vsako jutro, ko sem se zbudila brez kakršnega koli znaka, da bi se morda porod res začenjal, sem bila slabe volje. In to se je vedno bolj stopnjevalo do roka poroda. Kakšen teden pred porodom sem se oglasila pri moji T. na kavi in za foro sva pogledale v karte, če kaže kdaj bom šla rodit. Dobili sva številki 6 in 25. Prvo sem pomislila, da je to ura ko se bo otrok rodil. Datum gotovo ne, ker sem imela rok 23. in v resnici sem mislila, da bom rodila že prej, kot pri Marsu. Ampak, ko je prišel ta dan in ni bilo o porodu ne duha ne sluha, sem bila res že besna, bi rekla. Nič od nič. Dva dni kasneje, po pdp,  pa sem imela dogovorjen pregled pri ginekologinji, ker nisem želela, da mi porod predčasno sprožijo. Tega pregleda res nisem želela, ker sem vedela, da bom spet odklonila vaginalni pregled in da ne bojo zadovoljni s tem. Resnično sem upala, da se prej kaj zgodi. Toliko sem razmišljala o tem, da nisem niti več vizualizirala lepega poroda. Samo še to sem želela, da grem že rodit. Tako je prišel dan, ko naj bi imela spet pregled in zjutraj ob 6.25 (pazi, 6! 25!) mi je odtekla voda. OOO NE. To pomeni, da vse moje ideje o rojevanju doma čim dlje časa splavajo po vodi. Sploh, ker ni bilo samo to, da mi je odtekla voda. Plodovnica je bila tudi mekonijska, kar nakazuje na možen stres ploda in je alarm za v porodnišnico nujno. Bila sem zamorjena. Res.

Ob prihodu v porodnišnico (to je bilo okoli devete ure) me sprejme babica, ki me tudi pregleda. Odprta sem bila zgolj 1 cm, maternični vrat pa niti blizu zrelega. Popadkov nobenih. Ampak, ker je bila plodovnica mekonijska, so me sprejeli v porodno sobo, kjer sem ostala do poroda.

Najpej so mi naredili klistir, kar je bila moja želja, potem pa so me do nadaljnega priklopili na ctg. Babica mi je ponudila prenosnega, ker je videla, da se želim med porodom čimbolj premikati. Prinesla mi je tudi žogo in blazino za na tla, potem pa se je poslovila od naju z možem (ki je vmes prišel) z besedami, da narediva popadke. V teoriji to pomeni, da bi se midva morala crkljat in lupčkat, ampak se nisva. Ni bilo pravega vajba. Sem pa od tistega trenutka dalje začela delati vse kar sem znala, da bi se popadki začeli. Sedela sem na žogi in skakala, hodila sem gor in dol, plesala, delala počepe… Ni da ni, res. Ampak nič. Vmes sem hodila na wc in enkrat sem šla pod tuš. Vse sem delala, da bi se začelo in prav nobenega efekta ni bilo. Vse, razen počivala.

Po šestih urah v porodni sobi brez kakršnegakoli omembe vrednega napredka, sem se po pogovoru z možem (beri: jaz sem naglas razmišljala in dramatizirala, on pa me je miril in mi pomagal priti do smisla) in jokanju na oknu z občutki jeze in razočaranja nad svojim telesom odločila, da vzamem umetne popadke. Namreč, v teoriji imaš omejen čas, da rodiš, v primeru kadar ti odteče mekonijska plodovnica. In jaz res nisem želela, da bi mi odvzeli moč odločitve, če bi predolgo vztrajala brez. Tako sem sprejela odločitev sama in dovolila babici, da začnemo sprožati porod z umetnimi popadki. To pa je delovalo. Po petnajstih minutah od prejema prve kapljice umetnega oksitocina so se začeli popadki. Na 3 minute iz prve. In z njimi se je začel tudi spreminjati moj maternični vrat. Umetne popdake sem imela napeljane skozi kanal na roki, kar bi v Ljubljani pomenilo, da sem od tega trenutka dalje obtičala na postelji. Ampak babica je bila tako prijazna, da mi je odstranila zdravilo vsakič, ko sem si zaželela pod tuš ali na stranišče. Tako sem se še vedno lahko prosto gibala. Fajn babica, edino kar mi res ni bilo všeč pri njej je to, da mi je silila vaginalne preglede med popadkom. Kao da bi videla, če delujejo. Ampak da ti nekdo rine prste v nožnico med popadkom ni ravno bleščeča izkušnja.

Minile so 4 ure od prejetja umetnih popadkov in prva babica se je počasi poslovila, menjava izmene. Ne vem kaj je to z mojimi porodi, ampak vedno oddelam dve izmeni. Ob poslovilu mi je povedala, da sem zdaj odprta za štiri prste. ŠELE štiri prste, popadki pa so bili že zelo boleči in utrudljivi in prišla je nova. Moj prvi vtis nad novo babico ni bil preveč bleščeč. Ni mi bila všeč njena energija ob prihodu v prostor. Zdelo se mi je, kot da me gleda zviška in si misli “ne spet ena taka, ki bo težila s svojimi pravili”. Ampak kmalu se je njen obraz omilil in postala mi je všeč. Porod pa je medtem počasi napredoval. Popadki so postajali precej boleči in ob vsakem mi je moral mož z vso silo pritisniti na križ, kar mi je znatno olajšalo pritisk. Večino popadkov sem namreč čutila v hrbtu. Tako sem veliko popadkov predihala na vseh šterih ali naslonjena na žogo. Razen kakšnega na postelji, ko je babica preverila kako napredujem. In če je prejšnja babica silila v moje intimne predele, je ta vedno počakala, da popadek mine in tudi sam vaginalni pregled opravila zelo nežno, za kar sem ji iz srca hvaležna.

Zunaj se je že znočilo in jaz sem še kar ždela v porodni. Vsake toliko je prišel noter ginekolog, porodničar, da me je pohecal v smislu kdaj mu bom pokazala dojenčka. Da če mu pokažem dojenčka dobim večerjo in ko sem že pri hrani, kljub temu, da sem praktično cel čas v porodni nekaj jedla, mi ni bilo dovolj. Imela sem s sabo samo sladko hrano, ki bi mi dvignila energijo, jaz pa sem nujno želela nekaj slanega. A mi niso prinesli, sem pa (ššš, ne povedat) dobila kavo! Na enem od obiskov tega ginekologa sem začela razmišljat o epiduralni in sem ga vprašala kaj si misli. Rekel mi je, da bo to sicer rahlo opočasnilo porod ampak da glede na to koliko časa sem že tukaj, bi bilo smiselno, da se malo sprostim in spočijem. Namreč, v porodni sem bila že več kot 12 ur. Takrat sem se odločila, da grem še enkrat pod tuš in poskušam tam predihat čim več zdaj že precej bolečih popadkov (takih ob katerih ne moreš več govorit ampak samo dihaš) in če bom ob vrnitvi oziroma naslednjem vaginalnem pregledu odprta 6 ali 7 centimetrov, je ne bom vzela. No, na pregledu sem bila odprta dobrih 5 centimetrov. Takrat sem sprejela drugo svojo odločitev. Namreč, popadki so prihajali v zelo kratkih intervalih in bili so že zelo boleči, ker so mi po vaginalnem pregledu ravno povečali spet dozo. Takrat sem svoji babici povedala, da bom vzela epiduralno in ona je šla po anesteziologa. Gospod anesteziolog si je vzel kar nekaj časa, da je prišel in vmes sem uspešno predihala par precej močnih. Ko pa je prišel, sem se morala usesti na posteljo in biti čim bolj pri miru. O groza, takrat pa sem resnično čutila, da se bom kar razpočila. Čutila sem kako se mi medenica močno širi in kako me vse tišči dol. Mož mi je pomagal, da sem z usločenim hrbtom predihavala popadke, ki so se zdaj vrstili en čez drugega. Anesteziolog se je kar namatral, da mi je nastavil kateter, kar trikrat me je moral zabosti. Medtem pa sem jaz predihavala popadke v sedečem položaju. Skrajno neprijetno. Če nebi bilo moža, ki me je podpiral in mi pomagal, da sem se držala dovolj naprej in mi omogočal, da z vso silo stiskam njegova ramena in majico… ne vem kaj bi. Najbrž bi nekoga zbrcala.

Končno sem imela nastavljeno epiduralno in ob naslednem pregledu sem bila odprta 8 centimetrov. Torej sem se dva centimetra odprla v sedečem položaju, medtem ko mi je zbadal iglo v hrbet. Takrat sem imela nekaj časa za počitek. Po štirinajstih (mislim da) urah v porodni sem končno počivala in to je bilo praktično tik pred iztisom. Popadke sem še vedno čutila. Na desni malo, ne levi pa kot da ne bi imela epiduralne. Po za moje pojme kratkem počitku sem začutila, da lahko pritiskam. Na mojo srečo je bila babica čudovita in mi je dovolila za potiskanje uporabo različnih položajev. Tako sem najprej poskusila potisniti ne desnem boku, potem na hrbtu, potem na kolenih z rokami na dvignjenem vzglavju postelje in na koncu mi je najbolj odgovarjal levi bok. Potiskala sem v svojem tempu, nihče me ni nadiral. Kakšen popadek sem samo predihala, medtem ko mi je mož držal nogo, da sem jaz lahko počivala. Vse sem čutila. Kako se glavica pomika skozi kanal, tisti ognjeni obroč, veliko glavico in na koncu tudi olajšujoč in ekstremno prijeten občutek ob tem, ko je ven prišel cel dojenček. In Artur je bil rojen. Babica mi ga je takoj položila k meni, kot sem želela. Pustili so, da je popkovnica pobledela preden jo je mož prestrigel. Posteljico sem porodila z lahkoto, potem pa so mojega fantka pregledali. Ob rojstvu sem čutila srečo in zmagoslavje, kljub temu, da porod ni bil tak kot sem si predstavljala. Bil je izjemen trenutek v mojem življenju. Poln modrosti. Bil je točno tak kot sva ga z Arturjem potrebovala. In hvaležna sem celotni ekipi, da so bili zame tam. Da so me podpirali in mi dovolili, da se sama odločam o poteku poroda.

Par dodatnih detajlov… (ja, vem, dolga objava)

-v porodni sobi sem bila cca. 17 ur, porod je trajal 9 ur in 55 minut.

-babica je odlično opravila svojo vlogo, lepo me je vodila, bila je nežna in odprta za moje želje in povrh vsega je poskrbela, da se nisem niti malo raztrgala

– Artur je imel popkovnico dvakrat zavito okoli vratu, zato so, ko se je videla glavica, poklicali v porodno še pediatrinjo in mislim da še koga

-babica mi je med potiskanjem rekla, da uporabljam premalo moči, medtem ko so mi v Ljubljani za isto stvar rekli, da neznam potiskat (lahko si predstavljate razliko o občutkih ob teh dveh stavkih)

-med celotnim bivanjem v porodni so bili zelo skrbni, cenim to, da so mi dovolili pod tuš in na stranišče kadarkoli sem želela in da sem lahko vmes “naskrivaj” jedla

-anesteziolog me je kasneje prišel pogledat in vprašat kako je bilo in sem mu odgovorila da super, da sem vse čutila (ne vem kaka je to pohvala za njega ampak moja želja je bila, da mi omogočijo samo malo počitka in da še vedno čutim vse in tako je bilo)

-mož je bil perfekten porodni partner, brez njegove prisotnosti bi vse potekalo popolnoma drugače

-po kakšnih dveh tednih po porodu sem razmišjala, da bi mogoče lahko rodila brez epiduralne, verjetno bi, ampak v tistem trenutku je bilo že preveč in ni mi žal

 

Nasplošno sem zelo hvaležna za to izkušnjo. Lahko rečem, da je bila porodnišnica Postojna zame dobra izbira. Zato, ker sem lahko sama sprejemala odločitve in so me ob tem podprli. To veliko pomeni. Dejansko imam cel porod v lepem spominu prav zaradi tega. Kljub temu, da ni bilo kot sem si želela, torej naravno, je bilo perfektno in res je, da je v znanju moč. Če ženska ve kaj ima na voljo, se lahko pametno odloči glede na situacijo. Zato vsem priporočam, da se čimbolj informirajo pred porodom.

Hvaležna sem babici Vesni Marolt (ja, ime sem napisala) za njeno nežnost in podporo. Boljše babice ne bi mogla imeti. HVALA!

Najbrž sem še kaj pozabila omenit, ampak je objava že tako dolga. Čudovit materinski dan nam želim.

Z Ljubeznijo

Alternativna Mama

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *