Categories:

Moja izkušnja z izpitom za avto

Danes imam prav posebno novico. Dosegla sem enega izmed večjih ciljev v svojem življenju do zdaj- naredila sem izpit za avto.

Preden sem dopolnila osemnajst let, so mi starši govorili naj grem delat izpit, da mi plačajo vse, samo naj grem. Pa nisem, ker sem bila preveč zasanjana v nekem čudnem svetu, kjer izpit za avto ni imel nobene vrednosti. Takrat sem hodila še v srednjo šolo in nisem vedela niti kdo sem, kaj šele, da bi vedela, kam me pelje življenje.

Kako hitro se vse spremeni, eno leto kasneje sem zanosila in ugotovila, da sem enkrat spet zaJ, ker nisem poslušala dobro-namernih nasvetov svojih staršev. Postala bom mama jaz pa nimam izpita za avto. Takrat sem se odločila, da moram nujno to narediti. Pot do izpita se je začela.

Prvo pomoč sem naredila brez večjih problemov, s CPP-jem pa sem imela nekaj več težav (več si lahko prebereš TUKAJ) in mi je uspelo šele v četrto. Bila sem tako zelo vesela, ko sem naredila izpit CPP-ja, da sem po cesti dobesedno skakala. Bila sem tako ponosna nase, ker sem imela občutek, da če mi tokrat ne bo uspelo, mi ne bo nikoli. Tega nikoli pa me je bilo strah, ker ko trikrat padeš, si lahko predstavljate, da izgubiš ogromno mero motivacije in vere samega vase.

Junija v lanskem letu sem začela z vožnjami. Takrat sem prvič v življenju vozila avto, na poligonu. Zdi se mi, da sem že takoj začutila, da imam občutek za vožnjo avtomobila in prvih pet ur mi je šlo odlično. Še bolje mi je šlo, ko sem dobila vsakič znova pohvalo svojega inštruktorja S., ki mi je vsakič znova vlival upanje.
Lahko vam povem zakaj mi je bilo tako pomembno, da slišim pohvalo, ko sem nekaj naredila pravilno. Moja prijateljica je šele po slabih dveh letih odkar je naredila izpit zbrala dovolj poguma, da se je usedla za volan. Njo je inštruktor prvič pohvalil pri dvajseti uri vožnje in prepričana sem, da je to močno vplivalo na njeno samozavest glede vožnje avtomobila. Moj inštruktor je bil pravo nasprotje in predvsem njemu se lahko zahvalim, da sem danes lahko voznica.

Celoten potek mojih voženj je trajal več kot pol leta. Dogajalo se je, da je vedno nekaj prišlo vmes. Vozila sem pet ur, potem pa smo šli na morje. Ko smo prišli nazaj, je na morje šel moj inštruktor. To je pomenilo, da nisem vozila vmes več kot tri tedne. Potem sem vozila naprej, a bi rekla, da sem zaradi te pavze vozila vsaj dve uri več kot bi, če ne bi vmes imela tako dolgega premora. Te premori so se nadaljevali še naprej. Enkrat sem čakala na denar, drugič je zbolel sin. Tretjič sem zbolela jaz in potem malo spet denar. Vmes so bile še novoletne počitnice in tako naprej. Vsak premor mi je dodal še nekaj novih ur, ki sem jih morala odpeljati, da sem nadoknadila zamujeno. Ponavljala sem butaste napake, inštruktor me je hvalil in grajal. Včasih sem svoje ime z njegovim glasom slišala v svoji glavi še ure, ma kaj ure, dneve po vožnji. To je pripomoglo k temu, da sem tudi doma razmišljala o svojih napakah in si posledično zapomnila kako moram pravilno reagirati.

Prvotno sva z inštruktorjem ciljala na to, da bi izpit naredila že oktobra, potem decembra, potem januarja,… Na glavno vožnjo sem se prijavila v zadnjem tednu februarja in danes je bil moj dan. Prvo živčnost pred glavno sem začutila v petek, ko sem med navadno uro vozila kot po jajcih. Sploh mi ni bilo jasno kaj se z mano dogaja, saj sem vožnjo in avto že obvladala. Zato sem se začela hecati, da je današnja ura pač taka zato, da ne bo v meni ostalo nič več živčnosti za glavno vožnjo v ponedeljek.

V nedeljo so potekale psihične priprave. Bila je čudovita nedelja. Z družino smo šli na sončka, potem smo počivali in pojedli kosilo. Ostalo nam je še časa za igro pred večernim sprehodom in moram reči, da nisem niti za trenutek pomislila na glavno vožnjo ali na to, da mi ne bi uspelo. Šele zvečer sem začela razmišljati na kakšne vse načine si lahko pomagam, da bo moja vožnja potekala čimbolj gladko. Zato sem ukrepala po svoje.

Vedela sem že, da bom pred spanjem meditirala in s tem spravila v ravnovesje vsa svoja telesa, a želela sem še več. Pri izpitu CPP-ja sem uporabila za pomoč Sigil, ki sem si ga narisala na roko. Če ne veste kaj so to Sigil-i, sem o tem že pisala in si lahko preberete tukaj. Ker sem po opravljenem izpitu CPP-ja še bolj verjela v moč teh simbolov, sem se odločila, da ga uporabim tudi tokrat. Izbrala sem si ga s Pinteresta in si ga pred meditacijo narisala na roko, da bo pripravljen za naslednji dan. Potem pa sem med meditacijo še aktivirala njegovo moč in sicer tako, da sem si predstavljala kozmično energijo, ki se v snopu spušča v mojo dlan, na kateri je bil narisan. Predstavljala sem si kako se iz te dlani ta kozmična energija širi še v drugo dlan, v trup, v noge in na koncu po celem telesu. V tistem trenutku, ko sem začutila, da je moč Sigila po celem mojem telesu, sem si ga predstavljala pred očmi in postala v tistem trenutku še nekaj časa. Za dodatno podporo lastni samozavesti in moči pa sem si nohte prebarvala na rdeče-belo-črno kombinacijo, ker sem prebrala, da so te barve ravno tiste, ki bojo pomagale podpirati vso to energijo. Bila sem pripravljena.

Tako opremljena sem se pojavila pred Roško, po uvodni uri vožnje. Usedla sem se v avto in ne bom opisovala kaj sem med vožnjo počela, ker niti ni tako pomembno. Kar pa je zame bilo pomembno je to, da sem se prvič znašla v gužvi na avtocesti in posledično vozila v drugi prestavi, prvič so se pred prečkanju železnice spustile zapore, prvič sem doživela promet točno takšnega kot je bil. Vesela sem, da sem kljub prej ne-ravno-poznanim okoliščinam uspela odreagirati pravilno in defenzivno in uspešno opravila izpit vožnje. To pomeni, da sem pripravljena.

To je bil eden večjih ciljev. Še ure po tem se nisem zavedala tega dejstva. Šele, ko me je moja draga S. spomnila na najin pogovor še iz časa moje nosečnosti sem dojela. Takrat sem ji povedala, da je izpit za avto eden večjih ciljev, a po vsem tem času sem na to malo pozabila. Zdaj, ko vem, da sem sposobna dosegati svoje cilje, se počutim še močnejš kot kadarkoli. Ponosna sem nase in na vse kar sem dosegla. To je moja zgodba.

Hvala Inštruktorju Siki-ju, kot ga kličemo domačini, ki je vztrajal z mano in me naučil vožnje avtomobila. Hvala vsem, ki ste verjeli vame tudi takrat, ko sama nisem uspela.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *