Categories:

Motivacijsko pismo

Včasih sem pisala o vseh novih spoznanjih, ki sem jih pridobila. Zdaj pa si mislim, da to pa ja že vsi vejo. Poskušam ugotoviti iz katerega dela iz mene prihaja pa to “vedenje” in kaj ima sploh veze z mano.

Včasih sem svoje dnevne ugotovitve zapisala, da bi drugi videli v svojem življenju  kaj podobnega, zdaj pa mislim, nič ne mislim.

Zadnje dni se mi dogaja, da opažam več podrobnosti. O tem sem že pisala v prejšni objavi, a takrat je bil prebujen le en delček tega. Zdaj so se razvila močneje tudi občutja in ostale zaznave in presenetilo me je, da imam prav v vsakem trenutku nekaj lepega za videti. Nekaj ne-vsakdanjega. Kot žensko z dvema  psoma, ki sedi na traviku med dvema večjima trgovinama. Kot šelestenje drevesnih listov in spreminjanje svetlobe. Zdaj vidim te male stvari, ki mi ustvarijo dan.

Včasih pa jih nisem videla. Včasih sem videla sivo nebo, mrke poglede in kretnje brez namena, ljudi na avtopilotu. Včasih sem videla svet temačnejši kot je v resnici. A takrat ta novi svet ni bil resnica.

Zdi se da, ko je dobro nimaš nič za spremeniti. Ko si zadovoljen s trenutkom v katerem bivaš pozabiš na to, da tam nekje čaka nekdo, ki ga moj zapis usmeri v nov delček sveta, ki ga sam še ni odkril. Pozabiš na to, da ima vsak človek svoj tempo in da, če sem jaz prišla do tukaj zdaj ne pomeni, da si tudi ti. In nekdo tam zunaj, je do teh istih ugotovitev prišel še prej kot jaz. In tam zunaj je nekdo, ki je svoje znanje delil z mano, da sem ga odkrila tudi v svojem življenju. Tudi jaz sem tako začela, a pozabila na širšo sliko ob pogledu na vse podrobnosti.

Zadnje dni se počutim veliko bolj jaz. Veliko bolj povezana z življenjem, ki ga živim in z okoljem s katerim sem obkrožena. Zadnje dni se čutim in to me resnično veseli. Ker v primerjavi z dvemi, kaj šele tremi leti, sem naredila ogromno. Toliko, da ni več nekega občutka manjvredosti in sem samo “waste of space”. Dejansko imam nek svoj namen. S tem so se moji zapisi iz preteklosti uživeli, postali veliko bolj resnični kot sem si sploh predstavljala.

Veseli me, da vidim več ljudi okoli sebe, ki so začeli sami kovati svojo srečo. Več ljudi, ki so se prav tako kot jaz pobrali iz temne sobe z namenom, da vidijo trenutek. A s tem mojega dela še ni konec. Če obstaja vsaj ena oseba, ki ji bo moj zapis naprej, moram še naprej deliti vse tisto, kar je premaknilo mene. To je moja nova odločitev.

Polna energije za novo življenje v katerega stopam sem dobila spet novih idej za naprej. V meni spet živi ustvarjalnost in to še novejša, ne poznana. Spet imam voljo do izdelovanja in spoznavanja novih stvari in znanj, ki mi jih ponuja to bivanje.  Res je neskončna zgodba, tale notranja rast. A to pomeni, da nas življenje v resnici nikoli ne razočara. Ni enoličnih dni, če jih ne želimo imeti.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *