Nazaj v srednjo

Danes sem zaradi konzultacij za seminarsko morala na obisk v mojo srednjo šolo.

Seveda se spominjam svojih šolskih dni. Ampak iskreno jih niti najmanj ne pogrešam. Sedenje v šolskih klopeh in poslušanje dolgovezenja profesorjev. Ali pa hordo dijakov na stopnišču, ko zazvoni za odmor. Niti hrane, niti ljudi. Razen tistih nekaj najboljših, ki jih lahko preštejem na prste.

Moji spomini na srednjo šolo so nič kaj veseli. Nisem bila ena izmed tistih dijakov, ki bi veselo čebljali s sošolci. Bila sem ena tistih izobčencev, ki je med odmori s svojo klapo petih šla ven na čik. Ena tistih, ki so med glavnim odmorom pobegnili za bloke na joint, ena tistih, ki so sedeli v zadnji klopi in brez kakršnega koli zanimanja zijali v tablo ali pa kracali po zvezkih. Bila sem ena izmed “zajebanih” dijakov, ki je z veseljem zasikala nazaj. Tako vrstnikom kot profesorjem.

Zdaj pa, ko pogledam nazaj, mi je žal nekaterih profesorjev. Žal mi je, da jih nisem jemala resno. Imeli so veliko koristnih informacij. To zdaj vidim. Ker sem postala bolj zrela in se lahko z njimi pogovarjam kot človek in ne kot otrok. Vesela sem, da se profesorji do mene, kljib preteklosti, vedejo korektno in prijazno. Da so mi pripravljeni pomagati in me podpirajo, da naredim kar moram. Hvaležna sem za njihov trud in potrpljenje.

Poleg tega pa še ena stvar.

Zakaj vedno kadar zapustim šolo nekaj prenovijo?

Hvala za branje.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *