Categories:

Ne dovoljeno čustvo- jeza

Zame so deževni ali pa pred-deževni dnevi lahko kar preizkušnja.  Pritisk, ki se nabira v zraku občutim na lastni koži, najpogosteje v obliki glavobola. Lahko pa se zraven pojavi še splošno slabo počutje in občutek utesnjenosti v lastni koži. To so dnevi, ko sem preobčutljiva in ob enem brez volje. Takrat na plano pridejo tista bolj neprijetna čustva.

Pred kratkim sem spoznala novo čustvo- jeza. Morda se to čudno sliši, spoznala. Seveda sem že bila jezna, videla sem jezne ljudi in razumem v teoriji kaj jeza je, ampak v tistem trenutku sem jo videla povsem drugače. Ugotovila sem, da je v svojem življenju sploh nisem dovolila. Tako se je prelevila v vsa druga čustva, s katerimi sem se znala (recimo) spopadati. Jeza se je spremenila v depresijo, v žalost, v strah,… Razdrobila se je na koščke in se pomešala med vsa čustva. A tistega jutra sem jo čutila po celem telesu. Bila sem jezna na vse in na nič in na vsakogar.

Dolgo, pre dolgo časa se že kopiči v meni, ker je nisem zaznala. Tako kopiči, da ne ostane prav veliko prostora še za kaj drugega. Govorim o letih, desetletjih zanikanja in izločanja tega čustva. O učenju požiranja jeze, ki naj bi človeka pripeljalo do popolne tolerance na jezo. Če ignoriraš dejstvo, da si jezen, bo jeza počasi izpuhtela.A ne? Ja?
Pa ni res. Jeza ne izpuhti, ampak se resnično pretvori v druge oblike. Neizražena lahko na dan privre kasneje, kot eksplozija potlačenih občutkov. Jeza se pretvori v žalost in samoto. Pretvori se v dvome. Izrazi se celo na fizičnem telesu. Vse samo zato, da bi razbremenila telo.
Se spomnite, ko sem pisala o suhi koži in kako sem našla rešitev?
Pa sem se zasačila pri lajšanju simptomov. Namesto, da bi raziskovala naprej, sem se zadovoljila s kratkotrajno rešitvijo, ki ni naredila nič drugega kot zmanjšala srbenje na pregibih. Zdaj vidim, da je tukaj za tem še veliko več. Ko sem odkrila jezo, sem začela opažati kako omadeževano je moje telo (oziroma eno izmed teles). Začutila sem kako pomembno je, da človek zna reagirati na čustva, s čustvi, ob čustvih.

Čustva niso mi, ampak so del nas. Sprejemanje samega sebe pa je ena pomembnejših nalog v življenju človeka. Še posebej za nas bolj občutljive, ki mislimo, da so čustva večja od nas. Od rojstva naprej se učimo, spoznavamo in prepoznavamo okolico in s tem sestavljamo svojo osebnost. Tako notranje rastemo. Zato je tako pomembno, da si dovolimo prepoznati tudi tiste delce, ki jih želimo čim bolj potlačiti. Dovolimo si biti pogumni in stopiti pred njih z zavedanjem, da so le en del nas in imamo lahko nad  njimi kontrolo, ki ne bo zatirala, ampak osvobajala. Samo ta pogum je ključen, da si upamo zazreti vase in v pravem trenutku zaznati kaj se dejansko v nas dogaja, od kje to izvira in kaj nam želi sporočiti. Ta vpogled nas že sam po sebi prisili, da ravnamo na zavestni ravni. Um se mora pomiriti, da lahko zaznamo dogajanje, tako pa si pridobimo čas za razmislek o reakciji.

Za zdravo jezo je pomembno, da ji dovolimo se izraziti, a pod našimi pogoji, ki jih v temu času za razmislek sprejmemo v sebi. Pomembno je, da jo priznamo in ji damo vrednost, a samo v obliki izražanja lastnega počutja. Kontrolirano izražena jeza bo uspešno spustila ventile do prostosti, saj bo končno uslišana. Zato se bomo počutili bolje in notranje močnejše. Naša duša bo zrasla, ker bo v našem telesu (ali enem izmed njih) nastalo več prostora. Več prostora v enem telesu pa pomeni več zraka v drugem. Zrak pa ima sam po sebi čistilno funkcijo, bi rekla. Saj veste kako pomembno je za človeka dihanja. Življensko pomembno.  🙂

Hvaležna sem za tisti trenutek, ki mi je pokazal, da vsa moja žalost ni bila vedno to. Hvaležna, da sem spoznala jezo, ker drugače bi se samo bolj kopičila v meni. Trenutno sem v začetni fazi, ki temelji na prepoznavanju lastnih doživetij v telesu (ali enemu izmed njih). To mi pomaga, da sama pri sebi razmislim in ocenim situacijo. Včasih reagiram navzven in izrazim svoje občutke, včasih ne. V vsakem primeru pa jim dovolim, da mi pridejo do živega, pod kontrolo mojega budnega očesa, vedno večkrat. Imam se še ogromno za naučiti, vendar se počutim pripravljeno in močno.

Ste že kdaj pogledali na jezo iz te perspektive? Čutite kako otežuje našo notranjo rast?
Morda jo boste zdaj gledali drugače in zato bi rada za konec delila še nekaj načinov spoprijemanja, ki delujejo zame. Ob tem pa vam za spodbudo še povem, da imaste proste roke pri ustvarjanju lastnih načinov, ki bojo delovali za vas. V tem primeru jih seveda lahko za vse nas deliš v komentar.

Kaj lahko narediš:

  • V trenutku, ko začutiš napetost poglej globoko vase in poišči njen izvor. Razmisli o tem izvoru s težnjo po napredku, učenju in notranji rasti, saj je to splošno dušno poslanstvo. (Kaj natančno me je spravilo v to počutje? Kje v meni narašča napetost? Sem se že kdaj znašla v podobni situaciji? Kdaj?)

  • Lahko se za nekaj trenutkov odstraniš fizično iz situacije in narediš nekaj globokih, zavestnih vdihov in izdihov. ( Pro tip: Dovoli telesu svojo notranjo širino. Naj zrak napolni vse predele telesa. Opazuj kateri delčki potrebujejo malo več širine in svoj vdih usmeri tja. Naj se prečistijo z vsakim izdihom.)

  • Izrazi svoja občutja na ne žaljiv, asertiven način. Poskusi uporabiti stavke, ki samo izrazijo kar čutiš in ob enem ne krivijo “sokrivca”. Ne pozabi, čustva so del tebe.

Včasih pomaga tudi kričanje, a moramo izbrati prostor, čas in ljudi. Najbolj priporočam prosti čas na samem, seveda. Takrat si lahko daš duška in v en krik zbereš vso napetost, ki se je nabrala. To sem jaz počela ob polnih Lunah. Le, da takrat še nisem točno vedela zakaj me je tako vleklo ravno k tuljenju v Luno.
Skratka, meni je pomagalo, da sem vas seznanila s svojo seznanitvijo z jezo in upam, da bo še komu pomagalo prepoznati to prepovedano čustvo in ga izraziti na primeren način, ki bo prinesel notranje zadovoljstvo in osebnostno rast.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *