Categories:

Nekje sem se malo izgubila

Vrnimo se za trenutek na začetek mojega bloga, ko je bilo pisanje izlivanje na ekran in sem se počutila zadovoljno ob objavi zapisa. Kje je ta občutek?

_Decide that you care more about creating your magic and pushing it out to the world, than you do about how it will be received. _ -Rachel Hollis

Ta sigurnost ob deljenju objave se je začela izgubljati takrat, ko sem v objave namesto sebe dala nekaj, za kar sem pričakovala, da druge ljudi zanima. A dejstvo je, da sem se s tem odmaknila od lastnega bistva in rezultat je bil ravno obraten. Namesto osvobajajočih zapisov je nastal kaos za lase privlečenih besed, ki so sicer služile smislu; Širile so mojo resnico. A nič več kot to.

Te besede me niso več navdihovale, ampak so bile neko povprečje. Povprečja pa ne maram.

Zavedam se, da sem se sama pripeljala do tega. S tem, ko sem se z glavo preveč osredotočila na eno stvar in pozabila na vse druge. Enostavno jih nisem več videla. Začela sem čutiti blokado v sebi. Nisem več vedela kam naj se obrnem, nisem več dobila navdiha v vsakdanjem življenju, zato, ker ga nisem zares živela.

Od Luninega koledarja naprej, konstantno razmišljam samo o tem, kaj naj še ustvarim za svojo stran. Prav zaletavam se v vedno isto točko na steni in ne vem točno kaj si mislim, da bom prišla na drugo stran? Da bom na tak način našla neko rešitev, neko idejo, nekaj novega?

Izgubila sem navdih. Besede mi ne letijo več dobro in mislim, da vem v čem je trik. V sproščenosti. Zadala sem si nalogo, za katero nisem niti vedela kaj je. Samo to mi je bilo jasno, da nekaj moram narediti. In tako sem se zaletavala v steno. Ob tem pa popolnoma pozabila na tisto, kar rada počnem. Na tisto ob čemer moja energija raste najhitreje in od nekdaj. Na ustvarjanje.

Pozabila sem, da lahko z vami delim kar hočem. Da lahko delim z vami kako narišem človeka, kako ustvarim preprogo, kako dekoriram hišo,… Da lahko z vami delim karkoli, kar me veseli.

Pozabila sem na še eno pomembno stvar za nove navdihe. Na meditacijo. Kar sram me je priznati, a ne spomnim se sploh več kdaj sem nazadnje meditirala. Kliče me že nekaj časa, a preprosto ignoriram ta klic z mislijo, da potrebujem čas zase. Potem pa delam nekaj ravno nasprotnega od tega.

To zavedanje me je spreletelo predkratkim. Nisem si še čisto opomogla in nisem se še uravnovesila v sebi, zato bojo morda moje objave nekaj časa smotane. Zato bo morda kakšno besedilo kot plavanje. Zato bo morda kdaj več slik, zato bo morda… Marsi kaj, ker ne vem kaj pričakovati. Ampak vem, da se bo zgodilo nekaj magičnega takoj, ko bom pogled usmerila v pravo smer.

Hvala za razumevanje!

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *